Pazi na to, kar ti danes zapovedujem! Glej, pregnal bom pred teboj Amoréjce, Kánaance, Hetejce, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce. Varuj se, da ne skleneš zaveze s prebivalci dežele, v katero prideš, da ne postanejo past v tvoji sredi! Temveč podrite njihove oltarje, razbijte spomenike in posekajte njihove svete kole! Kajti ne smeš se priklanjati drugemu bogu, ker je GOSPODOVO ime »Ljubosumni«, ljubosumen Bog je. (Biblija, 2 Mz 34)

Nevarnost vere je v tem, da sicer normalnim ljudem dovoljuje obirati sadove norosti in jih šteti za svete. Ker sleherno generacijo otrok učimo, da verskih trditev ni treba utemeljevati tako kakor druge, civilizacijo še zmerom oblegajo vojske absurda. Celo danes se še pobijamo zaradi starodavne književnosti. Kdo bi si misli, da je kaj tako tragično nesmiselnega sploh mogoče? (Sam Harris, End of faith, 2004)

Ljudje nikoli ne delajo zla tako temeljito in s takim navdušenjem kakor takrat, ko to počnejo zaradi verskih nazorov. (Blaise Pascal)

Veliko, neizrekljivo v osrčju naše kulture je monoteizem. Iz barbarskega besedila bronaste dobe, poznanega kot Stara zaveza, so se razvile tri religije, uperjene proti človeku – judovstvo, krščanstvo in islam. To so religije nebeškega boga. So dobesedno patriarhalne – njihov bog je vsemogočni oče – od tod pa izvira dvatisočletna mržnja do žensk v vseh tistih deželah, ki jih tlačijo nebeški bog in njegovi moški poslanci na zemlji. (Gore Vidal)

Kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Očetje svoje zablode prenašajo na sinove in zablode učiteljev običajno postanejo tudi zablode učencev. To je veljalo v vseh, morda še toliko bolj v svetopisemskih časih, ko še ni bilo knjižnic in interneta. Za Mojzesom je prišel Jozue, ki je bil do smrti izumitelja judovske vere njegov prvi pribočnik. In tudi zanj bi lahko rekli – kar se Jozuek nauči, to Jozuek zna. Če se je Jozue od Mojzesa naučil zgolj operativno taktične zvijačnosti, je strateška navodila za osvajanje obljubljene dežele dobil direktno od svojega boga. Tako se je zgodilo, da je nadobudni in ambiciozni Nunov sin najprej zabredel v reko Jordan, nato pa še v reko krvi. Mojzes je božje ljudstvo pripeljal na kraj zločina, umazani del posla pa je opravil Jozue.

Prva bitka in hkrati ena izmed najbolj opevanih zmag, ki je bila izbojevana pod poveljstvom »politkomisarja« Jozue, se je zgodila v Jerihi. Obleganje Jerihe se je končalo z pogromom nad premaganci v značilni barbarski maniri, ki jo določa izreka »Vae Victis!« Znamenite besede, ki pomenijo »Gorje premaganim!«, izhajajo iz kasnejših časov. Izrekel naj bi jih keltski poveljnik Bren, potem ko je od premaganih Rimljanov zahteval za težo svojega meča večji kupček zlata, kot je bilo sprva dogovorjeno. Kulturna raven barbarskih Keltov, ki so leta 390 pred našim štetjem pod vodstvom Brena oplenili Rim, je bila očitno že višja od kulturne ravni judovskih plemen v času Mojzesa. Pa tudi Bren je bil predvsem pragmatičen vojskovodja, ne pa verski fanatik, kakršen je bil Jozue. Če bi Bren prisluhnil nasvetom svojega poganskega boga, bi Rimljane verjetno doletela podobna kruta usoda, kot je doletela prebivalce Jerihe.

Zgodovinsko resničnost bitke pri Jerihi, ki je tako globoko zaznamovala židovsko zavest, je težko dokazati. Dogodek je sicer dokaj natančno opisan v Bibliji, za Biblijo pa bi težko rekli, da pri resnih zgodovinarjih velja za verodostojen in zanesljiv vir zgodovinskih podatkov. Svetopisemska zgodba o obleganju Jerihe, pri kateri se bog vpleta v dogajanje, tako da s čudeži ali z nasveti pomaga eni od vojskujočih se strani, je vsaj tako »zgodovinska« kot Homerjeva Iliada, v kateri Danajci oblegajo Trojansko obzidje. Ko gre za bogove in njihovo pomoč, je razlika samo v številu in stopnji pristranskosti. Svetopisemski viri ne navajajo, da bi nesrečni branitelji Jerihe bili deležni nebeške asistence. Kljub redukciji bogov na enega samega v primeru Jerihe, je obleganje Troje vsaj v nečem realnejše od obleganja Jerihe. Vpletanju nadnaravnih bitij z Olimpa navkljub, je Trojansko vojno nazadnje odločila človeška (Odisejeva) zvijačnost. Prevara Danajcev z lesenim konjem se zdi veliko bolj mogoča, kot pa metoda, ki so jo uporabili Judje. V zgodbi o Jerihi naj bi se mogočno jerihonsko obzidje posulo zgolj zaradi kričanja vojščakov in trobljenja na rogove, kar se seveda ni moglo zgoditi brez »božje pomoči«. Že zaradi smešnega vokalno-inštrumentalnega podiranja obzidja bi lahko rekli, da je bitka pri Jerihi komaj kaj več kot obskurna pravljica za otroke. Na žalost pa je pravljica o kričanju in trobljenju v ovnove rogove, ki ga je pred naskokom na Jeriho uprizorila od boga izbrana drhal, mnogo več, kot samo malo bolj kruta različica orkovskega obleganja Minas Tiritha iz Gospodarja prstanov. Še posebej, če imamo v vidu škodljive posledice za otroško psiho.

Ameriški znanstvenik in psiholog George Tamarin, ki je več let preživel v Izraelu, je leta 1966 opravil zanimivo in poučno raziskavo med več kot tisočimi izraelskimi osnovnošolci, ki so bili stari od osem do štirinajst let. Pokazal je, kako zelo vpliva verska indoktrinacija na moralno presojo otrok. V ta namen je izbral svetopisemsko besedilo, ki opisuje bitko pri Jerihi. Zgodba o Jerihi namreč še vedno predstavlja pomembno vlogo v izobraževalnem procesu izraelskih otrok in Tamarin je priznal, da je to glavni razlog, zakaj je v svojem preizkusu izbral prav ta in ne kateri drugi opis genocida, ki jih sicer v Svetem pismu kar mrgoli. Bolj pester izbor sadističnih orgij in masakrov, ki so jih zmagovalci izvršili nad poraženci, je težko najti še v kaki drugi knjigi. Po krutosti in širokem izboru nasilniških scen Iliada sicer ne zaostaja za Biblijo, razlika je samo v tem, da Iliade nihče ne ponuja kot temelj morale, še manj kot nekakšen vodnik, po katerem je treba živeti.

Oglejmo si, kako je potekala Tamarinova raziskava. Otroci so morali najprej prebrati opis Jozuetove bitke pri Jerihi (Jozue 6,1-27):

Ko so duhovniki sedmič zatrobili na rogove, je rekel Józue ljudstvu: »Kričite! Kajti Gospod vam je dal mesto. Mesto pa vam bodi predmet zakletve in vse, kar je v njem, bodi Gospodovo. (…)Vse, kar je srebrnega ali zlatega, ter bakreni in železni predmeti pa naj bodo posvečeni Gospodu in naj jih spravijo v Gospodovo zakladnico.« (…) Potem so po zakletvi pokončali vse, kar je bilo v mestu; od moža do žene, od mladeniča do starca, vola, ovce in osla z ostrim mečem. (…) Mesto in vse, kar je bilo v njem, pa so požgali z ognjem. Le srebro, zlato ter bakrene in železne predmete so spravili v zakladnico Gospodove hiše.

Nato je Tamarin otrokom postavil preprosto moralno vprašanje: »Sta Jozue in izraelsko ljudstvo ravnala pravilno?« Šolarji so lahko izbirali med tremi odgovori in sicer: A – popolnoma se strinjam, B – strinjam se s pridržkom in C – sploh se ne strinjam. No, in kaj mislite, da so odgovorile »nedolžne« otroške dušice? Rezultat je pokazal, da se je kar 66 % otrok odločilo za odgovor A, 8 % za odgovor B in le 26 % za odgovor C! Oglejmo si nekaj najbolj značilnih odgovorov prve skupine:

»Mislim, da so Jozue in Izraelovi sinovi ravnali pravilno, in sicer zato: Bog jim je obljubil deželo in jim dovoli, da jo zavzamejo. Če ne bi ravnali tako, kakor so, in če ne bi ubili nikogar, bi Izraelovim otrokom grozila nevarnost, da ji asimilirajo kot brezbožnike.«

»Po mojem je imel Jozue prav, ko je pobil vse po vrsti, med drugim zato, ker mu je Bog naročil, naj iztrebi vsa druga plemena, da se izraelsko ljudstvo ne bi moglo asimilirati mednje in se navzeti njegovih slabih navad.«

»Jozue je storil prav, ker so bili prebivalci tistega ozemlja druge vere, in ko jih je Jozue pobil, je izbrisal to vero z obličja sveta.«

Vsa opravičila za Jozuetov genocid so že na prvi pogled povsem religiozne narave. Celo nekateri otroci, ki so izbrali odgovor C in so ravnanju Jozue nasprotovali, so to storili iz verskih razlogov. Tako je bilo mogoče prebrati tudi sledečo razlago:

»Mislim, da je to narobe, ker so Arabci nečisti, in če kdo vstopi v nečisto deželo, sam postane nečist in deli njihovo prekletstvo.«

Tu pa tam so se med nasprotniki popolnega uničenja zaslišali tudi bolj pragmatični glasovi, ki jih ni poganjal verski motiv, marveč razlogi ekonomske narave:

»Mislim, da Jozue ni imel prav, saj bi ljudstvo lahko obdržalo živali.«

»Mislim, da Jozue ni imel prav, saj bi ljudstvo lahko obdržalo lastnino Jerihoncev; če je ne bi uničilo, bi postala last Izraelcev.«

Zdi se skoraj nemogoče, da bi lahko tako okrutne razlage nastale v glavah osnovnošolskih otrok, kaj šele v nedolžnih otroških srcih. V resnici so bila to lahko samo mnenja njihovih staršev ali splošna mnenja, ki so jih otroci črpali iz kulturnega – z religijo prepojenega okolja, v katerem so živeli. Kar se Jozuek nauči, to pač Jozuek zna. Otroci, ki so bili leta 1966 stari deset in malo več let, so danes odrasli državljani, ljudje v najboljših letih – vojaki, učitelji, politiki, mogoče celo visoki uradniki ali ministri v izraelski vladi. Zakaj se potem čudimo, da se pobijanje na Bližnjem vzhodu noče in noče ustaviti?! Sprašujemo se, kje so korenine sovraštva med tamkajšnjimi Judi in Nejudi. Niti geostrateški interesi velikih sil, še manj kake pretresljive kulturne razlike ali jasna rasna ločnica, ki bi se kazala v barvi kože ali v zelo drugačni fiziognomiji, ne more pojasniti sovražnosti, ki se s takšno trdovratnostjo prenaša iz generacije v generacijo. Po drugi strani pa se zdi, da za razumevanje konflikta povsem zadostujejo rezultati Tamarinove študije. Težko se je znebiti vtisa, da potencial za krvavo medsebojno obračunavanje narašča sorazmerno z gostoto religijskih simbolov, ki jih spremlja kolizija med seboj konkurenčnih bogov. Malo je krajev na zemeljski obli, kjer je tako malo svetosti in kjer je svetost življenja tako malo vredna, kot ravno v »sveti« deželi.

Najbrž si ni potrebno delati utvar, da bi palestinski otroci, rojeni v isti deželi, ki jo je razdelila brutalna okupacija in vojna, odgovarjali zelo drugače, če bi jim postregli s prebiranjem opisa katerega izmed Mohamedovih vojaških podvigov. Leta 627 je Mohamed izbojeval pomembno zmago, ko je ubranil Medino pred konkurenčnimi arabskimi plemeni, ki so ob napadu sklenile zavezništvo s tam živečimi Judi. Gotovo bi le redki arabski otroci grajali preroka, ki je po zmagi svojih privržencev ukazal, naj se obglavi 700 judovskih moških in fantov, medtem ko je v suženjstvo poslal njihove matere, žene in otroke. Človek bi bil pripravljen pristati na tezo, da je genocidu zadnjega judovskega plemena v Medini botrovalo maščevanje zaradi izdajstva ali morda ekonomski razlogi, če ne bi Mohamed prizanesel tistim, ki so se spreobrnili v Islam. Vera je bila v vseh časih in na različnih straneh zelo dober razlog za ubijanje in zasužnjevanje.

Jozuetova in Mohamedova ravnanja so bila dejanja pristnega barbarskega genocida. Vendar se celo barbarski Vandali, ki so postali nekakšen sinonim za tiste, ki izvajajo najhujše oblike opustošenja, niso nikoli tako znesli nad kakim premaganim mestom, kot so se Judje znesli nad Jeriho, tudi niso poklali ali zasužnjili kake etnije samo zaradi drugačnega verskega prepričanja. Tretja plenitev Rima leta 455 pod poveljstvom Genserika se je končala tako, da vandalski vojščaki niso pokončali prebivalcev, marveč so si privoščili le štirinajstdnevno - za tiste čase dokaj miroljubno plenjenje. Prošnje papeža Leona I. so očitno zalegle – mogoče tudi zato, ker so se Vandali že leta 330 spreobrnili v arijansko krščanstvo. Seveda jih nova vera v dobrega Jezusa ni nikoli odvrnila od grdih razvad, zaradi katerih so si pridobili sloves največjih plenilcev v zgodovini človeštva. Pacifistični Jezusov nauk še nobenega ljudstva ali naroda ni odvrnil od tega, da se njeni verniki ne bi občasno lotili kake osvajalne vojne. Zato pa so vsi na obeh straneh molili in prosili, da bi z božjo pomočjo zlomili in dotolkli svoje sovražnike.

Pogosto slišimo, da je vera nekaj dobrega, da so slabi samo ljudje in da so, v najslabšem primeru, krive zgolj institucije. Verniki se tolažijo, da zlo ne prihaja od vere, marveč iz zlobnih človeških src ali celo od samega hudiča, ki običajno pooseblja vse tisto, kar nočejo ali se bojijo naprtiti svojemu – že po definiciji dobrohotnemu in ljubemu bogu. Še bolj smele so trditve, da je vse tisto, kar je zaukazal bog in je zapisano v »svetih« knjigah, dobro, pravično in pošteno, tudi če se na prvi pogled ne zdi tako, in se celo upira prirojenemu ali privzgojenemu čutu za pravičnost. Vedno znova nas kleriki prepričujejo, da je le človek tisti, ki kvari, krši, napačno razlaga ali potvarja božje besede in maže čista sporočila iz onostranstva. Skratka – z vero in z bogom naj bi bilo vse v najlepšem redu (ob predpostavki, da gre za pravo vero in pravega boga), samo ljudje da smo grešni, pokvarjeni in zakrknjeni v srcu. Seveda potem isti ljudje, ki učijo, da je človek v svojem bistvu grešen in zloben, hkrati razlagajo, da nas je bog ustvaril po svoji podobi. Zares slabo spričevalo za boga. Kakorkoli že, če bog obstaja, sem prepričan, da res ni ničesar kriv, pa ne zato, ker bi bil tako dobrohoten, pač pa zato, ker mu najbrž še na kraj pameti ne pride, da bi popravljal človeške neumnosti, kaj šele, da bi se udeleževal pri njih.

Vrnimo se še malo k Tamarinovi raziskavi, ki ni bila tako zelo trivialna, kot se zdi na prvi pogled. V resnici je šlo za premišljeno študijo, ki je vključevala tudi dovolj veliko kontrolno skupino. 168 šolarjev je moralo prebrati spremenjeno besedilo, v katerem je bilo Jozuetovo ime zamenjano z »generalom Linom«, »Izrael« pa je nadomeščalo »kitajsko cesarstvo pred tremi tisočletji«. Poskus v kontrolni skupini je pokazal povsem drugačno sliko. Sedaj je samo še 7 % otrok odobravalo ravnanje generala Lina, kar 75 % pa mu je nasprotovalo. Drugače rečeno – ko je iz igre odpadla zvestoba verski pripadnosti, je velika večina otrok izrazila moralno sodbo, kakršno lahko pričakujemo od večine sodobnih ljudi. Tisto kar je spremenilo odnos otrok do genocida, je bil torej izključno zorni kot, ki ga je določalo versko prepričanje. Tamarinov preizkus je jasno pokazal, kako silovito moč ima lahko vera pri vzgoji otrok. Razlikovanje ljudi na osnovi verskega prepričevanje lahko postane del človeškega mišljenja že v zgodnjem otroštvu. Več kot očitno je bila prav religija tista, ki je otroke pripravila do tega, da so odobravali genocid. Vsaj v konkretnem primeru je popolnoma jasno, da je vera povzročila moralno popačenje pri otrocih, delovala je kvarno, oziroma pohujšljivo, če uporabimo kar religijsko terminologijo. Težko je reči, kaj je imel Jezus v mislih, ko je rekel: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja.« (Mat 18,6) Je razmišljal zgolj o pohujšanju v smislu demontaže osnovni moralnih vrednot ali o pohujšanju v smislu izgube vere? Zdi se, da so interpreti Jezusovih besed imeli v mislih vedno bolj slednje.

Vsaka verska indoktrinacija, ki temelji na izpostavljanju večvrednosti ene vere ali celo enega ljudstva, še posebej v primerjavi z ostalimi ali celo na račun ostalih, mora nujno popačiti sposobnosti otroka za objektivno moralno presojo. Otroci se rodijo brez vsakršne prestave o bogu in ob rojstvu še ne pripadajo nobeni veroizpovedi. Šele njihovi religijski starši, največkrat ob asistenci klerikov, otrokom pritisnejo versko štampiljko. S pomočjo katerega izmed iniciacijskih obredov otroka na simbolni ravni spremenijo v »pripadnika« te ali one vere.

Otroška prva predstava o bogu, ki jim jo vcepijo skrbniki, se ne razlikuje prav mnogo od podobe junakov ali super herojev, ki nastopajo v kateri izmed otroških pravljic. Razlika med pravljicami in religijskimi zgodbami postane očitna šele v trenutku, ko vzgojitelji otrokom vcepijo zavest, da so religijska nadnaravna bitja, kakršna so bog, angeli ali hudič, realne subjektivitete, ki lahko kadarkoli posežejo v njihova življenja. Ideja enega (odrešenjskega) boga je preveč abstraktna in interpretativno zahtevna (tako, da je niti »vzgojitelji« sami ne razumejo in ne znajo razložiti po »zdravi pameti«). Predvsem v krščanstvu se manipulacija otroške psihe začne z vpeljavo »angelov varuhov«, kot predstavnikov dobrega na eni strani, in hudiča, ki zastopa zlo na drugi strani. Tudi za večino pravljic je značilno, da je v njih jasno izražena ločnica med dobrim in zlom. Takšna razdelitev običajno ostane v zavesti ljudi tudi potem, ko odrastejo, in postane osnova za interpretacijo realnosti, ki naj eksistenco uredi v razumljivost in vulgarizira postopek odločanja. »Dobro« je predstavljeno kot tisto, kar naj bi bilo tudi koristno (običajno je tudi »lepo«, kar neredko popači estetsko presojo), zlo pa se prikazuje kot nekaj, kar bi za otroka utegnilo biti škodljivo in nevarno – zato je praviloma tudi na zunaj grozljivo, »grdo«, nečloveško, diabolično oziroma animalično. Takšna poenostavljena interpretacija fenomena dobrega in zlega skupaj s pristransko perspektivo vzroka in učinka po sistemu »kdor ne uboga, ga tepe nadloga« predstavlja limanice, na katere se lepijo vse religiozne in spiritualne smeti, ki še dodatno obtežijo človeško psiho v času adolescence.

Teološka indoktrinacija otroške duše hkrati pomeni tudi odtujitev otroka od narave. Z njo so položeni temelji etičnega antropocentrizma, ki najprej pomeni ločevanje boga od človeka in preko ideje o človekovi božanski naravi še ločevanje človeka od narave in vseh živih bitij. Narava se otroku kaže predvsem kot zunanja grožnja ali kot nekaj, kar mora človek v najboljšem primeru ukrotiti in si podvreči za lastno uporabo in korist.

Teološko kontaminiran človek je pahnjen v prisilno nevrozo, ko v odnosu do stvarnika načrtno utrjuje kompleks manjvrednosti. Ta kompleks mora, zato da bi lahko izživel svojo (naravno) potrebo po uveljavitvi, uravnotežiti z razmahom občutka večvrednosti v odnosu do narave ali do ostalih živih bitij, ki jim je, ne brez namena, odvzeta božanska narava. Narava človeku postane peskovnik, v katerem lahko sublimirani ego izživi vlogo malega boga. Temeljne lastnosti takšne zavesti so: gospodovalnost, hierarhičnost, dualizem, etična izključevalnost in šovinizem do vseh drugih bitij.

Kompleksi manjvrednosti in večvrednosti, ki jih vnašata ideji o bogu in božanski naravi človeka, še zdaleč niso edino popačenje otroške psihe. Predvsem ideja boga, ki predstavlja neizpodbitno moralno avtoriteto, je idealen substrat za razvoj čredne morale in vzgojo tistega tipa človeka, ki se zlahka podreja plemensko-teokratski hierarhiji. Lestvica vrednot, po kateri je vera postavljena, ne samo nad razum, marveč celo nad naravni instinkt, zagotavlja apriorno poslušnost, pokoravanje starejšim in spoštovane plemenskih tradicij. Religiozno okužen um je dovzeten za sprejemanje totalitarnega ustroja družbe v vseh režimih, ne glede na njihovo ideološko podstat. Fašizem, nacizem in komunizem so se skotili v družbenih okoljih z izrazito religijsko tradicijo in z izredno velikim deležem vernih: Italija, kot najbolj katoliška država z Vatikanom v »svojem srcu«, je postala zibelka fašizma, Nemčija, kot sidrišče Lutrovega protestantizma, zibelka nacizma, in caristična fevdalna Rusija, kot naslednica bizantinskega pravoslavja, z množicami infantilno pobožnega tlačanskega plebsa, je postala zibelka komunizma. Vsi, celo »ateistični« totalitarni sistemi, so v svojem bistvu teokratski in ne morejo vzdrževati svoje (krivične) konstelacije brez vere, pa četudi je to samo vera v idejo, voditelja ali sistem.

Vera najprej pomeni odsotnost dvoma. Pomeni tudi beg pred svobodo odločanja, kar običajno pomeni kar beg pred svobodo samo. Popačena je tudi vloga razuma, ki ne temelji več na dvomu in postavljanju vprašanj, ampak služi kot teološki aparat, preko katerega je mogoče le potrjevati tisto, kar je že vnaprej določeno kot resnica. Zato vero vedno spremlja nekritično sprejemanje avtoritete gospodarja – očeta, kot trajnega nosilca vrednot in zaščitnika resnice. Otroška psiha potrebuje gotovost, varnost, zanesljivost – potrebuje oporo v trdnem očetu. Očeta lahko že v otroštvu ali šele kasneje zamenja figura vzgojitelja, klerika, pastoralnega terapevta, voditelja ali drugega malega boga, ki se nemalokrat kaže kot zemeljski posrednik v odnosu do velikega boga, ki je običajno tako vzvišen in nedoumljiv, da potrebuje množico izurjenih posrednikov in prevajalcev. Tudi to je razlog, da so vse velike monoteistične religije izrazito patriarhalne. Veliki in tudi mali bogovi predstavljajo točko identifikacije, ki zagotavlja občutja pripadnosti (plemenu, naciji, ideologiji, religiji). Od tu je potreben samo še majhen korak do kolektivnega – občestvenega narcizma, ko množica za posameznika ne pomeni več samo navidezne ali realne zaščite, marveč povzroči, da se posameznik preko identitete množice raz-ločuje od posameznikov, ki pripadajo drugi skupnosti. Večja kot je množica, širše kot je občestvo, močnejši je občutek pripadnikov, da pripadajo nečemu, kar je univerzalno, vesoljno, neizpodbitno zaradi volumna samega, kar krepi občutek moči in zmagoslavja. Po drugi strani pa pripadanje manjši množici utrjuje občutke sektaške ekskluzivnosti in posvečenosti.

Versko razločevanje poteka najprej na simbolni in obredni ravni. Zakramentalno etiketiranje otrok poteka v več fazah, tako rekoč od zibke do groba. Ločevanje pa se na žalost prenaša tudi tja, kamor se v sekularnih in laičnih državah ne bi nikoli smelo – v sistem izobraževanja in varstva otrok. Uvajanje verskih vrtcev, šol in gimnazij predstavlja grozljivo izpeljavo takšnega ločevanja. Tudi če se njihov kurikulum podreja diktatu države, so takšni sistemi zaradi izrazite versko-vzgojne konotacije vedno predvsem faktorji ločevanja. To neizogibno pelje v segregacijo otrok na katoliške, protestantske, pravoslavne, islamske ali ateistične, čeravno bi v resnici morali govoriti kvečjemu o otrocih katoliških, protestantskih, pravoslavnih, islamskih ali ateističnih staršev.

Tako imenovana verska vzgoja ni namenjena poučevanju o veri, marveč poučevanju za vero. Verska vzgoja »vzgaja« samo posredno – skozi seznam dogem, v katere naj otrok verjame brez pomislekov in brez odstopanj. Verska vzgoja otroku zapoveduje, ne samo formo intimnega prepričanja, marveč že kar prepričanje samo. Največja nevarnost verske vzgoje pa se kaže v tem, da otroke uči, kaj naj mislijo, niti najmanj pa ne, kako naj mislijo.

Bolj kot pastoralni zastopniki različnih veroizpovedi izgubljajo svojo moč, raje ponavljajo mantre o razpadu tradicionalnih vrednot, o eroziji etike, o pomanjkanju duhovnosti na eni strani, ter o vzponu sebičnosti in brezboštva na drugi strani. Srednjeveško razvratnost je zamenjal materializem, namesto različnih oblik herezije pa je na udaru »brezbožni ateizem« v vseh svojih pojavnih oblikah. V novonastali etični vakuum, kjer menda blodijo samo še bivanjsko izpraznjeni, k hedonizmu nagnjeni, nihilistični, suicidni osebki, vstopa religija, ki ponuja boga, ne kot surogat, marveč kar kot smisel bivanja, religiozne predpise in zakone pa prodaja kot univerzalno moralo, ki je ni mogoče v ničemer preseči, nadgraditi ali zamenjati. Tako se je celo med nekaterimi ateisti uveljavilo prepričanje, da je vse, kar uči religija v povezavi z moralo, že dobro kar samo po sebi. Tako se dogaja, da celo neverni starši pošiljajo svoje otroke k verouku, kjer naj bi otrokom posredovali etična merila – običajno prav tista, ki jih sami ne spoštujejo ali pa preprosto nimajo časa, niti karizme, da bi jih otrokom posredovali sami.

Religiozna morala se manifestira kot kodificirana dogma – kot omejen sistem prepovedi in zapovedi, pri čemer je kršenje ali spoštovanje teh zapovedi sankcionirano ali nagrajeno. Verska vzgoja napada otroka tam, kjer je najbolj ranljiv in krhek – v zavedanju, da je njegova eksistenca in vse tisto, kar mu prinaša ugodje, odvisno od naklonjenosti in »milosti« njegovih skrbnikov oziroma zaščitnikov. Zato verska vzgoja vedno temelji na strahu pred kaznijo in pri občutljivejših otrocih nujno povzroči tesnobne občutke. Na individualni ravni vzbuja občutek grešnosti, na kolektivni ravni pa občutek izbranosti in večvrednosti. Osebni napuh se sublimira in izbruhne kot kolektivni napuh. Tako kot vsaka tudi religijska množica posamezniku podeljuje legitimnost za dejanja, hkrati pa ga odvezuje subjektivne moralne presoje, saj etične normative določa skupna postava, njena interpretacija pa je prepuščena posvečenim posrednikom, ki igrajo vlogo malih bogov.

Pri vseh monoteističnih religijskih sistemih je na prvo mesto postavljena vera v enega boga, vse ostale zapovedi ali prepovedi so sekundarne in povsem podrejene prvi. Na ta način je forma absolutno povzdignjena nad vsebino. Za nameček je bog, ki igra vlogo označevalca skupnosti, po pravilu ljubosumen bog, ki zase zahteva vso pozornost, žrtve, čaščenje in druge oblike sektaškega malikovanja. Plejada »pomagačev«, ki jo sestavlja hierarhija angelov, deviška mati ter množica svetnikov in mučencev, je tukaj izključno iz taktičnih razlogov – kot pomoč za lažjo premostitev prepada med metafiziko abstraktnega boga in infantilno pobožnostjo, ki se kaže kot relikt v specializacijo usmerjenega poganskega politeizma. Ideja boga kot unikatnega označevalca se na ta način zgolj razširi na množico manjših simbolov, ki določajo skupni samopostrežni konglomerat razširjene, a še dopuščene ponudbe, ki naj olajša verovanje ciljnim skupinam občestva, glede na njihove specifične potrebe in psihološki ustroj.

Seveda tudi bog kot označevalec skupnosti pridobi smisel šele preko tistega, kar stoji izven skupnosti in jo navidezno ali dejansko ogroža. Človek intuitivno prepozna moč tistega, kar dojema kot negativno – v drugačnem, tujerodnem, izven-plemenskem vidi grožnjo proti vsemu kar določa in ohranja njegovo bit, zato s svojo domišljijo rekrutira fantastična bitja absolutne moči, ki predstavljajo vsemogoče in neuničljive sile "dobrega". S tem se zaščiti proti "sovražniku", ki je neprestano prisoten in zdi se, da tudi dominanten, sicer se pripadniki verskih skupnosti ne bi prikazovali kot žrtve – celo tam, kjer so v absolutni večini. Tudi vsi kompromisi, popuščanja in celo sožitja v odnosu do zunanjega in drugačnega so zgolj taktične narave, pogojeni pa so z realnim razmerjem moči, ki začasno blokira nadaljnjo širitev občestva. Apetiti monoteističnih religij so vedno vesoljni, zato se za vsemi, tudi za navidez najbolj človekoljubnimi dejanji, skriva slo po absolutni dominaciji in enoumju. Kljub ali prav zaradi takšnih mesijanskih imperativov, je religija najprej sila, ki ločuje. Ekumenizem v enaindvajsetemu stoletju se zdi kot slaba šala, potem ko je zadnjih dvajset stoletij človeštvo preživelo predvsem v znamenju medsebojnih verskih vojn in obračunavanj. Ekumenizem je samo nova oblika hladne vojne, ki omogoča zasilno kohabitacijo totalitarnih religij. Sliši se bolj kot nekakšen pakt o nenapadanju, ki je nastal v trenutku, ko so lovišča duš več ali manj že razdeljena in je postalo jasno, da so na sceno stopili novi lovci – globalne korporacije, ki ljudi zasužnjujejo z materialnimi odpustki, ki zagotavljajo začasno, a instantno zadovoljitev. Tako kot so veliki teokratski sistemi v svoj voz vpregli idejo boga, tako so veliki kapitalistični korporativni sistemi nadeli uzde znanosti in jo spremenili v novo obliko čaščenja – v univerzalno religijo, ki jo priznavajo vsi, ne glede na siceršnje religijsko prepričanje.

Ko kritiziram vero, religijo in z njo povezano indoktrinacijo, ne bi bil rad krivičen do verovanj in oblik duhovnosti, pri katerih se bog ne pojavlja kot oseba z nameni, ali kot oseba, ki odloča o tem, ali bodo ljudje odrešeni ali pogubljeni. Religije, pri katerih se bogu ni mogoče niti prikupiti niti zameriti, niti ni mogoče od boga pričakovati več kot to, kar lahko pričakuješ od samega sebe, so veliko manj podvržene psihološkim sugestijam, ki lahko pripeljejo v maligne oblike kolektivnega narcizma. Religioznost ali vera, kjer sta »greh in kazen« zamenjana z »vzrokom in posledico«, odstrani vlogo boga – gospoda(rja) in njegove moči, z njim pa izbriše tudi točko kolektivne identifikacije. Vera, ki išče notranjega boga oziroma božansko v sebi, karkoli že to je, še posebej, če božansko priznava tudi vsem ostalim, ne more postati osnova za totalitarne ali teokratske sisteme, ker ne priznava vloge in posebnega statusa gospodarja, kaj šele da bi predpisovala občestvena pravila malikovanja in druge oblike podrejanja. Religioznost, ki tolerira ali celo spodbuja iskanje boga ali svetega izven predpisanih doktrinarnih okvirov, kar še posebej velja za večino novodobnih (new-age) gibanj, je zato benigna v smislu oblikovanja večjih, homogenih skupnosti, podvrženih množični pastoralni manipulaciji. Bolj kot se ljudje trudijo zgolj za »lastno odrešenje« po »lastni poti«, manj je možnosti za misijonarsko vsiljevanje »odrešenja« in »pravih poti« drugim. Slednje zgodovinsko potrjeno vodi v verske, ideološke ali civilizacijske spopade. V odnosu do uveljavljenih monoteističnih religij novodobna gibanja delujejo kot nekakšne multitude na robu velikih korporativnih sistemov, kot anarhistični ekscesi v prevladujočem teokratskem gospostvu. Na žalost (ali pa na srečo) je gospodarjev več. VIRI:

Biblija

Iliada

Tamarinova študija

Plenitev Rima

Poboj judov v Medini

Bog kot zabloda

Richard Dawkins

Sam Harris

Gore Vidal