V zadnjih letih se je odnos do spolnosti v družbi temeljito spremenil. Ne samo,
da je spolnost postala marketinško orodje, ki prodaja od barv za lase do avtomobilov,
zaradi pretirane liberalizacije je izzvenela tudi njena zavezanost intimi. Dovoljeno
(v smislu nekršenja družbenih norm z določenim spolnim obnašanjem) je postalo
mnogo, spremenil se je tudi pogled na varanje. Če je bilo slednje še pred desetletji
nekaj, o čemer se ni niti govorilo, je danes predmet znanosti in, kot kažejo podatki,
tudi precej pogosta praksa.
Nekateri varajo v vseh zvezah in vsakega partnerja
»Vzroki za varanje so različni, v osnovi pa je treba ločiti, ali gre za sistematično
ali naključno varanje,« je pojasnil psihoterapevt dr. Zoran Milivojević. »Prvega
prakticirajo infantilne osebe, ki bi sicer rade imele zvezo, vendar so zanjo
čustveno nezrele in iščejo drugačne načine potrditve. Druga skupina ljudi, ki
sistematično varajo, pa so tisti, ki izdvajajo spolnost iz odnosa.
Spolnost jim emocionalno nič ne pomeni in tudi varanja ne doživljajo kot izdajo
nekoga. V obeh primerih gre za ljudi, ki vedno varajo. Če pa je varanje posledica
spleta nekih okoliščin, incidenta, je prevara le simptom nezadovoljstva in nekega
prikritega konflikta v odnosu. V tem primeru prevara oseba, ki nezvestobi ni
naklonjena.«
»Če bi se želeli dokopati do odgovora, zakaj Slovenci varamo tako pogosto, bi
potrebovali podrobnejše raziskave,« je dejala Sanja Macur, urednica spletnega
portala Sexation. »Vsekakor pa lahko takoj razbijemo enega izmed mitov o varanju:
namreč, da varajo le tisti, ki so doma nesrečni. To vsekakor ne drži. Neka raziskava
je pokazala, da je kar 56 odstotkov moških, ki varajo svojo partnerico, doma
zelo zadovoljnih. Tako je sicer zatrdilo le 34 odstotkov nezvestih žena. Veliko
moških in žensk torej ljubi svojo partnerico oziroma partnerja, a se redko odrečejo
priložnosti, da bi spali z nekom drugim.«
Ženske varanje odpustijo, emocionalne zveze ne
»Varanje je stvar pogodbe, dogovora med partnerjema. Dogovorita se, kakšna bo
njuna zveza. Varamo vedno v odnosu na dogovor, ki smo ga z nekom sklenili. Ta,
ki vara, krši dogovor. Pri ženskah je pogosto prepričanje, da seks sam po sebi
ni varanje, ker 'so moški pač takšni', in se počutijo prevarane šele takrat,
ko se njihov partner z osebo, s katero jih vara, tudi emocionalno poveže. Šele
takrat doživijo varanje kot katastrofo, ki zvezo privede v hudo krizo,« je razložil
Zoran Milivojević. Povedal je, da je nezvestoba zelo pogost vzrok, ki par »pripelje«
na psihoterapijo. »Pari pogosto iščejo pomoč zaradi varanja. Slednje je po njihovem
signal za to, da nekaj v zvezi ni v redu. Varanje par potisne v krizo, vendar
sta pripravljena ostati skupaj, pod pogojem, da se nekaj spremeni. Ljudje smo
ambivalentni in pogosto nismo pripravljeni kar presekati neke zveze, tudi če
ta ni najboljša. Taka situacija je tudi dobra osnova za terapijo, s pomočjo
katere se par znova 'vrne' na psihološko pogodbo, ki sta jo sklenila ob začetku
zveze, in preveri, kakšne so njune potrebe, ali in koliko so se te spremenile.
Nekako bi lahko rekel, da če spolnost med partnerjema funkcionira, se zveza
običajno popravi. Terapija traja različno dolgo, odvisno od posameznika. Nekateri
potrebujejo več obravnav, drugi manj, za večino parov pa je dovolj do 12 terapij.
Zgodi se, da se razide tudi par, ki obiskuje psihoterapijo, in sicer takrat,
ko je eden od partnerjev že pred terapijo sprejel odločitev, da bo iz zveze
odšel. Terapijo sprejme le zato, da mu kasneje bližnji in okolica ne bi mogli
očitati, da ni vsaj poskusil.«
Bolj ko je družba bogata, bolj so zveze nestabilne
Partnerske zveze pa niso le s privzgojenimi kulturnimi vrednotami pogojena intima
dveh, ampak tudi odražajo materialno bogastvo družbe kot take. Ko se nam ni
treba več boriti le za preživetje sebe in svojih otrok, do partnerjev postajamo
vse bolj zahtevni, v zvezah pa iščemo mnogo več kot zgolj varnost. »Kadar družba
kot taka obogati in posameznikom postane pomembna kakovost življenja, ljudje
v zvezah začnejo iskati užitek. Takšne zveze so bolj nestabilne in manj trdne.
Gre za neke vrste dekadenco, pri kateri z užitkom v raznih stvareh zamenjamo
ljubezen,« je povedal Zoran Milivojević. »Kadar pa je družba bolj siromašna
oziroma je bila takšna v bližnji preteklosti, v zvezi med dvema ni tako pomemben
užitek, ampak zmanjšanje trpljenja. V teh primerih so drugi ljudje za nas izredno
pomembni, saj so povezani z našim preživetjem. V takšnih razmerah so zveze čvrste
in stabilne. Odtujenost sodobnega človeka se kaže tudi v tem, da se nismo več
sposobni in pripravljeni žrtvovati za tistega, s katerim smo skupaj. Ljubezen
do partnerja zamenjajo drugi užitki, od drog do vsega ostalega. Vendar menim,
da ljubezen nima alternative, saj samo prek čustvenih zvez z drugimi dobimo
občutek sprejetosti, pripadnosti, povezanosti, ki so univerzalne vrednote, ki
dajejo kakovost našemu življenju. Za zvezo je izredno pomembno, da partnerja
poleg spolnosti povezujejo tudi skupni interesi in vrednote. Podobnosti se privlačijo
in zveza, v kateri dva delita življenjske vrednote in imata podobne poglede
na to, kako jih realizirati, je trdnejša in udobnejša.«
Serijska monogamija kot nov model skupnosti dveh
Monogamija je edini priznani, veljavni in sprejemljivi model zveze v sodobnem
razvitem svetu. Drugo vprašanje pa je, ali ustreza nravi človeka. Smo ljudje
biološko res »narejeni« le za enega partnerja istočasno? »Fiziološko gledano
ljudje nismo monogamna bitja, kar še posebno velja za moške in je povezano s
testosteronom, moškim spolnim hormonom. Vendar je monogamija norma, ki nam jo
predpisuje kultura in ki jo prevzamemo že v otroštvu,« je pojasnil Zoran Milivojević.
»Včasih je veljalo, da morata dva, ki se odločita za poroko, ostati skupaj do
konca življenja. Ker je bila ločitev kulturno nesprejemljiva, ljudje iz slabe
zveze niti niso mogli izstopiti. Razveza kot splošno sprejeta možnost je postala
mogoča šele v zadnjih petdesetih letih. V zadnjih letih smo priče krizi monogamne
zveze. Ljudje se nočejo vezati z enim partnerjem in poskušajo najti nove modele
skupnosti. Eden od njih je tako imenovana serijska monogamija, pri kateri ima
oseba intimne zveze z več partnerji, vendar le z enim naenkrat in mu je v času
trajanja zveze tudi zvesta. Ko se zveza iz takšnega ali drugačnega vzroka konča,
poišče drugega partnerja in nadaljuje po istem vzorcu. Monogamija je v krizi,
modela, ki bi jo nadomestil, pa še nismo našli.«
Vsak tretji Slovenec je že kdaj prevaral svojega partnerja
Anketa prvega slovenskega portala o spolnosti Sexation, v kateri je sodelovalo
2550 ljudi, je pokazala, da je kar 30 odstotkov Slovencev vsaj enkrat prevaralo
svojega partnerja. Le polovica Slovencev tega ne bi nikoli naredila. 23,9 odstotka
moških in 15,4 odstotka žensk je odgovorilo, da so svojo partnerico oziroma
partnerja prevarali večkrat. Odstotek tistih, ki skačejo čez plot, je še višji,
če zraven prištejemo 10,4 odstotka tistih, ki so partnerja prevarali le enkrat.
Odstotek žensk je tu višji: 11,2 odstotka v primerjavi z 9,7 odstotka moških.
Kar 11,8 odstotka moških in 5 odstotkov žensk je odgovorilo, da sicer svoje/-ga
partnerice/-ja ni prevaralo, ampak bi, če bi se ponudila priložnost. 7,6 odstotka
moških in 14,6 odstotka žensk sedanjega partnerja še ni prevaralo, prejšnjega
pa. 53,7 odstotka žensk in 47 odstotkov moških je odgovorilo, da svoje ljubezni
ne bi nikoli prevarali. Ker so sodelujoči anketo izpolnili sami, vzorec ne odslikava
demografske slike Slovenije. »Če bi hoteli dobljene rezultate primerjati s podatki
drugje po svetu (ali Evropi), bi morali opraviti obširnejšo in podrobnejšo raziskavo
z natančnejšimi raziskovalnimi metodami in jo primerjati s prav tako obširnimi
in natančnimi raziskavami drugih držav. Teh pa je malo oziroma jih ponekod sploh
ni,« je povedala Sanja Macur.
Anonimnost spleta priložnost, da o spolnosti govorimo odkrito
Čeprav se zdi, da nas spolnost obdaja na vsakem koraku, je mnogim težko resno
spregovoriti o njej. »Prednost in celotna ideja našega internetnega portala
je namreč ravno v tem, da obiskovalcem zagotavlja anonimnost. In ta je temelj
tega, da laže spregovorijo o svojih težavah, navadah in mnenjih, povezanih s
spolnostjo. Pri portalu pa se tudi nadvse trudimo, da bi vsebine zajele tako
mlade kot malo manj mlade, ženske, moške, pare, samske, ljudi različnih spolnih
usmerjenosti in prepričanj. Postajamo namreč enciklopedija spolnosti in nobena
enciklopedija ne zahteva, da ji zaupamo svoje podatke, ko jo odpremo,« je razložila
Sanja Macur in tudi povedala, da jih rezultati ankete o varanju niso posebej
presenetili. »Morda smo res pričakovali nekoliko nižji odstotek tistih, ki redno
skačejo čez plot, vendar si nikakor ne gre zatiskati oči, da varanje ne obstaja
in da se nam ne more zgoditi. Tako se je na našem heteroforumu razvnela tudi
vroča razprava o varanju. Ena izmed obiskovalk foruma je zapisala, da tako in
tako vsi varajo, zakaj bi bilo torej to kaj posebnega? Neka druga obiskovalka
je odgovorila, da varanja ne more razumeti in da za tovrstno dejanje ni opravičila.
Dodala je še, da varanja ne bi nikoli odpustila, ker bi ji zrušilo vse zaupanje.
Kot vidimo, ima vsakdo do varanja (pa tudi sicer do spolnosti) svojevrsten odnos,
zato nas pravzaprav nič ne bi smelo presenetiti.«
Mojca Šimenc
Nika
www.dnevnik.si |