Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/200807311214451

Koliko in zakaj varamo petek, 8. avgust 2008 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke V zadnjih letih se je odnos do spolnosti v družbi temeljito spremenil. Ne samo, da je spolnost postala marketinško orodje, ki prodaja od barv za lase do avtomobilov, zaradi pretirane liberalizacije je izzvenela tudi njena zavezanost intimi. Dovoljeno (v smislu nekršenja družbenih norm z določenim spolnim obnašanjem) je postalo mnogo, spremenil se je tudi pogled na varanje. Če je bilo slednje še pred desetletji nekaj, o čemer se ni niti govorilo, je danes predmet znanosti in, kot kažejo podatki, tudi precej pogosta praksa. Nekateri varajo v vseh zvezah in vsakega partnerja »Vzroki za varanje so različni, v osnovi pa je treba ločiti, ali gre za sistematično ali naključno varanje,« je pojasnil psihoterapevt dr. Zoran Milivojević. »Prvega prakticirajo infantilne osebe, ki bi sicer rade imele zvezo, vendar so zanjo čustveno nezrele in iščejo drugačne načine potrditve. Druga skupina ljudi, ki sistematično varajo, pa so tisti, ki izdvajajo spolnost iz odnosa. Spolnost jim emocionalno nič ne pomeni in tudi varanja ne doživljajo kot izdajo nekoga. V obeh primerih gre za ljudi, ki vedno varajo. Če pa je varanje posledica spleta nekih okoliščin, incidenta, je prevara le simptom nezadovoljstva in nekega prikritega konflikta v odnosu. V tem primeru prevara oseba, ki nezvestobi ni naklonjena.« »Če bi se želeli dokopati do odgovora, zakaj Slovenci varamo tako pogosto, bi potrebovali podrobnejše raziskave,« je dejala Sanja Macur, urednica spletnega portala Sexation. »Vsekakor pa lahko takoj razbijemo enega izmed mitov o varanju: namreč, da varajo le tisti, ki so doma nesrečni. To vsekakor ne drži. Neka raziskava je pokazala, da je kar 56 odstotkov moških, ki varajo svojo partnerico, doma zelo zadovoljnih. Tako je sicer zatrdilo le 34 odstotkov nezvestih žena. Veliko moških in žensk torej ljubi svojo partnerico oziroma partnerja, a se redko odrečejo priložnosti, da bi spali z nekom drugim.« Ženske varanje odpustijo, emocionalne zveze ne »Varanje je stvar pogodbe, dogovora med partnerjema. Dogovorita se, kakšna bo njuna zveza. Varamo vedno v odnosu na dogovor, ki smo ga z nekom sklenili. Ta, ki vara, krši dogovor. Pri ženskah je pogosto prepričanje, da seks sam po sebi ni varanje, ker 'so moški pač takšni', in se počutijo prevarane šele takrat, ko se njihov partner z osebo, s katero jih vara, tudi emocionalno poveže. Šele takrat doživijo varanje kot katastrofo, ki zvezo privede v hudo krizo,« je razložil Zoran Milivojević. Povedal je, da je nezvestoba zelo pogost vzrok, ki par »pripelje« na psihoterapijo. »Pari pogosto iščejo pomoč zaradi varanja. Slednje je po njihovem signal za to, da nekaj v zvezi ni v redu. Varanje par potisne v krizo, vendar sta pripravljena ostati skupaj, pod pogojem, da se nekaj spremeni. Ljudje smo ambivalentni in pogosto nismo pripravljeni kar presekati neke zveze, tudi če ta ni najboljša. Taka situacija je tudi dobra osnova za terapijo, s pomočjo katere se par znova 'vrne' na psihološko pogodbo, ki sta jo sklenila ob začetku zveze, in preveri, kakšne so njune potrebe, ali in koliko so se te spremenile. Nekako bi lahko rekel, da če spolnost med partnerjema funkcionira, se zveza običajno popravi. Terapija traja različno dolgo, odvisno od posameznika. Nekateri potrebujejo več obravnav, drugi manj, za večino parov pa je dovolj do 12 terapij. Zgodi se, da se razide tudi par, ki obiskuje psihoterapijo, in sicer takrat, ko je eden od partnerjev že pred terapijo sprejel odločitev, da bo iz zveze odšel. Terapijo sprejme le zato, da mu kasneje bližnji in okolica ne bi mogli očitati, da ni vsaj poskusil.« Bolj ko je družba bogata, bolj so zveze nestabilne Partnerske zveze pa niso le s privzgojenimi kulturnimi vrednotami pogojena intima dveh, ampak tudi odražajo materialno bogastvo družbe kot take. Ko se nam ni treba več boriti le za preživetje sebe in svojih otrok, do partnerjev postajamo vse bolj zahtevni, v zvezah pa iščemo mnogo več kot zgolj varnost. »Kadar družba kot taka obogati in posameznikom postane pomembna kakovost življenja, ljudje v zvezah začnejo iskati užitek. Takšne zveze so bolj nestabilne in manj trdne. Gre za neke vrste dekadenco, pri kateri z užitkom v raznih stvareh zamenjamo ljubezen,« je povedal Zoran Milivojević. »Kadar pa je družba bolj siromašna oziroma je bila takšna v bližnji preteklosti, v zvezi med dvema ni tako pomemben užitek, ampak zmanjšanje trpljenja. V teh primerih so drugi ljudje za nas izredno pomembni, saj so povezani z našim preživetjem. V takšnih razmerah so zveze čvrste in stabilne. Odtujenost sodobnega človeka se kaže tudi v tem, da se nismo več sposobni in pripravljeni žrtvovati za tistega, s katerim smo skupaj. Ljubezen do partnerja zamenjajo drugi užitki, od drog do vsega ostalega. Vendar menim, da ljubezen nima alternative, saj samo prek čustvenih zvez z drugimi dobimo občutek sprejetosti, pripadnosti, povezanosti, ki so univerzalne vrednote, ki dajejo kakovost našemu življenju. Za zvezo je izredno pomembno, da partnerja poleg spolnosti povezujejo tudi skupni interesi in vrednote. Podobnosti se privlačijo in zveza, v kateri dva delita življenjske vrednote in imata podobne poglede na to, kako jih realizirati, je trdnejša in udobnejša.« Serijska monogamija kot nov model skupnosti dveh Monogamija je edini priznani, veljavni in sprejemljivi model zveze v sodobnem razvitem svetu. Drugo vprašanje pa je, ali ustreza nravi človeka. Smo ljudje biološko res »narejeni« le za enega partnerja istočasno? »Fiziološko gledano ljudje nismo monogamna bitja, kar še posebno velja za moške in je povezano s testosteronom, moškim spolnim hormonom. Vendar je monogamija norma, ki nam jo predpisuje kultura in ki jo prevzamemo že v otroštvu,« je pojasnil Zoran Milivojević. »Včasih je veljalo, da morata dva, ki se odločita za poroko, ostati skupaj do konca življenja. Ker je bila ločitev kulturno nesprejemljiva, ljudje iz slabe zveze niti niso mogli izstopiti. Razveza kot splošno sprejeta možnost je postala mogoča šele v zadnjih petdesetih letih. V zadnjih letih smo priče krizi monogamne zveze. Ljudje se nočejo vezati z enim partnerjem in poskušajo najti nove modele skupnosti. Eden od njih je tako imenovana serijska monogamija, pri kateri ima oseba intimne zveze z več partnerji, vendar le z enim naenkrat in mu je v času trajanja zveze tudi zvesta. Ko se zveza iz takšnega ali drugačnega vzroka konča, poišče drugega partnerja in nadaljuje po istem vzorcu. Monogamija je v krizi, modela, ki bi jo nadomestil, pa še nismo našli.« Vsak tretji Slovenec je že kdaj prevaral svojega partnerja Anketa prvega slovenskega portala o spolnosti Sexation, v kateri je sodelovalo 2550 ljudi, je pokazala, da je kar 30 odstotkov Slovencev vsaj enkrat prevaralo svojega partnerja. Le polovica Slovencev tega ne bi nikoli naredila. 23,9 odstotka moških in 15,4 odstotka žensk je odgovorilo, da so svojo partnerico oziroma partnerja prevarali večkrat. Odstotek tistih, ki skačejo čez plot, je še višji, če zraven prištejemo 10,4 odstotka tistih, ki so partnerja prevarali le enkrat. Odstotek žensk je tu višji: 11,2 odstotka v primerjavi z 9,7 odstotka moških. Kar 11,8 odstotka moških in 5 odstotkov žensk je odgovorilo, da sicer svoje/-ga partnerice/-ja ni prevaralo, ampak bi, če bi se ponudila priložnost. 7,6 odstotka moških in 14,6 odstotka žensk sedanjega partnerja še ni prevaralo, prejšnjega pa. 53,7 odstotka žensk in 47 odstotkov moških je odgovorilo, da svoje ljubezni ne bi nikoli prevarali. Ker so sodelujoči anketo izpolnili sami, vzorec ne odslikava demografske slike Slovenije. »Če bi hoteli dobljene rezultate primerjati s podatki drugje po svetu (ali Evropi), bi morali opraviti obširnejšo in podrobnejšo raziskavo z natančnejšimi raziskovalnimi metodami in jo primerjati s prav tako obširnimi in natančnimi raziskavami drugih držav. Teh pa je malo oziroma jih ponekod sploh ni,« je povedala Sanja Macur. Anonimnost spleta priložnost, da o spolnosti govorimo odkrito Čeprav se zdi, da nas spolnost obdaja na vsakem koraku, je mnogim težko resno spregovoriti o njej. »Prednost in celotna ideja našega internetnega portala je namreč ravno v tem, da obiskovalcem zagotavlja anonimnost. In ta je temelj tega, da laže spregovorijo o svojih težavah, navadah in mnenjih, povezanih s spolnostjo. Pri portalu pa se tudi nadvse trudimo, da bi vsebine zajele tako mlade kot malo manj mlade, ženske, moške, pare, samske, ljudi različnih spolnih usmerjenosti in prepričanj. Postajamo namreč enciklopedija spolnosti in nobena enciklopedija ne zahteva, da ji zaupamo svoje podatke, ko jo odpremo,« je razložila Sanja Macur in tudi povedala, da jih rezultati ankete o varanju niso posebej presenetili. »Morda smo res pričakovali nekoliko nižji odstotek tistih, ki redno skačejo čez plot, vendar si nikakor ne gre zatiskati oči, da varanje ne obstaja in da se nam ne more zgoditi. Tako se je na našem heteroforumu razvnela tudi vroča razprava o varanju. Ena izmed obiskovalk foruma je zapisala, da tako in tako vsi varajo, zakaj bi bilo torej to kaj posebnega? Neka druga obiskovalka je odgovorila, da varanja ne more razumeti in da za tovrstno dejanje ni opravičila. Dodala je še, da varanja ne bi nikoli odpustila, ker bi ji zrušilo vse zaupanje. Kot vidimo, ima vsakdo do varanja (pa tudi sicer do spolnosti) svojevrsten odnos, zato nas pravzaprav nič ne bi smelo presenetiti.« Mojca Šimenc Nika www.dnevnik.si Komentarji (0) www.pozitivke.net