Slovenec sem! Slovenec sem!
Tako je mati d’jala,
Ko me je dete pestovala,
ko me je dete pestovala.
Zatorej dobro vem:
Slovenec sem! Slovenec sem!

Slovenec sem! Slovenec sem!
Od zibeli do groba
Ne gane moja se zvestoba,
ne gane moja se zvestoba!
S ponosom reči smem:
Slovenec sem, Slovenec sem!
(Avtorja pesmi sta Gustav Ipavec in Jakob Gomilšek. Pesem je bila uglasbena leta 1882.)

Čutiti se Slovenec je nekaj bolj vzvišenega, kot se čutiti Evropejec. Slovenstvo nosimo v krvi, v naših genih. Slovenstvo je domovinsko čustvo, položeno v zibelko ob rojstvu, je zven glasu prve izgovorjene besede.

Čutiti se Slovenec je kot vonj po domači zemlji ob prebujajoči se pomladi, je kot ples in petje škržatov v poletni noči, šumenje listavcev, žuborenje potokov in bučanje slovenskega morja.

Iz vseh potovanj se vrnemo domov. Iz svoje kože ne moremo pobegniti, v njej se vedno čutimo Slovenci. Gledamo gore in vemo da smo doma. Pogled na slovenske gore in slovenska polja, nam nudi v duši mili napev. Niti za trenutek se ne moremo izmuzniti temu razkošnemu in bogatemu občutku, da se ne bi čutili Slovenka ali Slovenec. Kamor koli gremo, nas spremlja ta občutek. Dom je ognjišče, na katerem plapola ljubezen v jeziku materne govorice, domačnost, zaupanje in zvestoba. Dom so drobni spomini, o katerih veliko premišljujemo in nam veliko pomenijo. Kamor koli gremo, nas spremlja spomin na dom. Od povsod se v srcu odpira pogled v svoj kraj in misel nanj. Pišemo pismo svoji materi, sestri, bratu, prijatelju, pišemo ga v materinščini in pišemo ga domov. Pozvoni telefon in nagovori nas slovenska beseda in vemo, da prihaja od doma. Sedimo nekje v tujini, gledamo oblake in vemo, da prihajajo od doma za nami. Kdor je zaslužil v tujini denar, razmišlja, kako ga bo prinesel domov. Potujemo po svetu in slike od doma nosimo s seboj, ostajajo v duši nespremenjene.

Opazujemo svojo rojstno vas in poznamo vsak klanec, vsak zidec, vsak kozolec, na katerem se je sušilo seno in vsak gank in kaščo, na kateri so se sušili koruzni storži, občudujemo okna, na katerih cvetijo pelargonije in nageljni. Vemo, kje je naše sezidano gnezdo in kje sedijo ljudje pred hišo in se pogovarjajo v mehki slovenski govorici. Starejši pripovedujejo starodavne zgodbe, mi jih poslušamo in prenašamo naprej od ust do ust. Slišimo slovensko pesem, srce zaigra in vemo kateremu narodu pripadamo. Prav nobena pesem nima lepših besed in zvokov kot Prešernova Zdravljica.

Slovenstvo je stopnjevanje svetlobe celo življenje. Slovenstvo je duhovno pribežališče izseljenih in pregnanih s trebuhom za kruhom. Slovenija je dežela, v kateri se počutimo doma. Reka, po kateri smo bredli v mladosti, je pridobila našo ljubezen, v njej se pretakajo mladostna hrepenenja, obrežje reke je polno odtisov stopal in po rekli plavajo naši mladostni spomini.

Poglej si v srce in boš videl, da je tam položen tvoj temeljni kamen domovine. Potipaj si žep in boš začutil, da je tam shranjen ključ tvojega doma. Domovine ne zgradiš z opeko, temveč začne rasti v srcu. Domovina raste iz mlade zavesti. Učimo svoje otroke ljubezni do svoje domovine.

Slovenstvo je čustvo, je glasba srca, ki odmeva na vse štiri strani neba. Tolažilna nit otroka vedno vodi v naročje matere. Vsi smo otroci naše domovine. Domovina je vzvišena in obetajoča, če ji zaupamo in verjamemo, da je dobra kot mati, če ji vladajo poštenjaki, ki znajo živeti z narodom in prispevati k njegovemu ohranjanju, bivanju in rasti. Naposled si ti tisti, ki določaš svoji domovini praznike in radostne dneve. V končnem smislu je domovina izraz tvojega duševnega stanja in hotenja. Tvoje in njeno delo marata biti skladna in v sozvočju.

Domovina je zakladnica spominov, izročil, kulturnih vrednot, starih običajev in narodovih znamenj. Slovenski narod ima svoj zgodovinski, življenjski in kulturni prostor, svoje življenjske navade, svoje lepote, ki so edinstveni naravni zaklad, svojo krajino z naravno kulturno in duhovno dediščino. Domači prostor je vrednota, s katero je treba živeti v sožitju. To je prostor, v katerem bodo živeli naši otroci in vnuki ter naslednji slovenski rodovi. Domovina je zanos in je bogastvo našega kulturnega izročila. Modrost je sol slovenske zemlje, zato ostanimo zvesti starim izročilom. Negujmo, utrjujmo narodno zavest in rodoljubje. Izkazovati je treba spoštovanje tradiciji duha, jeziku in običajem. V človekovi posesti naj bo bogastvo misli in širina in ne uboštvo duha. Raznarodovanje je ostalo nezaceljena rana. Materni jezik je iskra, ki se je vžgala ob rojstvu, narodna zavest slovenstva je njeno kladivo, odločnost in udarec sta njegova zavestna moč, sta narodovo telo, ki vedno znova vdihne in nikoli ne izdihne. Domoljubje in pogum sta plemeniti lastnosti klenih in kremenitih Slovencev, ki so ju pokazali vedno v zgodovini slovenskega naroda in v osamosvojitveni vojni.

Ljubezen do domovine ne predstavlja razvpiti egoizem prisvajanja bogastva, denarja in moči. Orodja moči so lahko za koga pomembna, njihova uporaba in posest so lahko za koga udobna, nikoli pa ne za slovenski narod odločilna.

Domoljubje je splet kreposti, je življenjska radost, da smo kot narod obstali skozi dolga stoletja pod tujčevim škornjem. Domovina je naravno merilo narodove obstoja. Domovina je v človeškem duhu, da si jo dovolimo občudovati, jo ljubiti, negovati in spoštovati. Domovina je tudi ozemlje, je zemljevid, so meje, ki jih moramo braniti do sleherne pedi zemlje. Pokončno in ustvarjalno moramo graditi njeno rast in osmisliti spoštovanje njenih vrednot.

www.tatjana-malec.si