Stanje duha ne vključuje tiste vzgibanosti, ki bi jo Primorska potrebovala po svoji zgodovinski raznarodovalni zgodbi in trdnosti, ki bi zagotavljala njen obstoj v duhovnem pomenu. Svojo ujetost Primorska ohranja za izločenost iz časa in duhovno zaspanost. Razosebljena je zgodovinskih dejstev, brez samodojemanja svoje izvorne resničnosti in zgodovine; takšna še naprej lahko vegetira v zadušljivem stanju svoje ideološkosti polpretekle zgodovine.

Zgrešena je miselnost, da ohranjanje starega stanja duha, potrjuje njeno narodno zavednost, da ustanavlja njen smisel in jo obvaruje pred zablodami. Oklepanje te negotovosti predstavlja slabo popotnico njenemu duhovnemu razvoju in ohranjanju njene identitete. Krčevito ohranjati staro kot predstavo o dobrem, postaja zaskrbljujoče.

Najvišja nujnost svobode primorskega človeka je njegova sposobnost odkriti v sebi tisto upornost, ki se je kazala v nedavni preteklosti prisiljenega hlapčevanja tujcu. Njenih duhovnih značilnosti ni mogoče iskati v ohranjevanju stare miselnosti, v hlapčevstvu in izrojeni ideologiji, ki hoče oblikovati primorski prostor, človeka, družbo in ohranjati staro stanje duha.

Suženjska servilnost stari ideologiji človeka razčlovečuje in je nevaren resentiment, ki se kot duhovni zmazek veliko preveč časa vleče skozi zgodovino pod praporom osvoboditve Primorske izpod fašizma in se zapira v svoje notranje dogorevanje, ki ne more samo iz sebe.

Enotnost Primorske se je zavrnila brez nekega globljega razumevanja, kaj je in kaj bo enovita Primorska pomenila za zgodovinske procese in vprašanja njene identitete.

V politiki vladajočih struktur je zastrta identiteta njenega duhovnega preživetja. Gospodarske in materialne blaginje ni mogoče povezovati z njenim duhovnim razvojem, ker ne dohaja demokratičnih idej in družbenih procesov, ki presegajo njeno ujetost v čas.

Primorci hodimo naprej misleči, da smo presegli nevarnosti tujih apetitov in se obvarovali pred nezavednim raznarodovanjem, vendar zaslepljenost in servilnost pod praporom evropskega zbliževanja narodov nam zastira pogled v realno stanje preteklosti, ki ambivalentno in latentno tli v žerjavici tujih strasti, ki skrito ogrožajo naše narodove interese.

Takšna zanesenost pod praporom evropskega duha je utvara, ki jo lahko gojijo samo neavtohtoni oziroma priseljenci na Primorsko, ki nimajo v svojih genih njene identitete, potlačitev in zgodovine ali pa zakosteneli nostalgiki, ki v ideološkem ohranjanju starega vidijo in manifestirajo svojo zlagano nacionalno zavest, ob tem pa je več kot jasno, da se zavzemajo le za ohranjevanje svojih lastnih pozicij pri privilegijev vpliva moči, ki so ga pridobili v preteklosti.

Kam gre na dva dela razdvojena Primorska, ki ni bila sposobna negovati ideje Tigrovcev in izzivov, da jo te ideje lahko bogatijo in oplajajo, da bi začutili, da niso le ekonomski interesi nad duhovno usodo Primorcev, da niti ne govorimo o ustanavljanju čezmejnih regij, saj bi s tem dobesedno priznali pravico tujega gospodarja, da nas upravlja in se zajeda v naše ozemlje.

Takšno stanje duha, ki nas zaznamuje z razdeljenostjo Primorske, nas mnoge zaskrbljuje. Razkosanost primorske duše na dva dela predstavlja del nekega naroda brez lastne vizije. Zgodovina dovrševanja tigrovstva se bo kaj klavrno končala z delitvijo pokrajin, ki so jim le ekonomski interesi in kapital določali pogoje in meje identitete Primorske.

Prejšnji rodovi so zarisali odgovornost Primorcev z zgodovinskim izročilom o njeni enotnosti. Primorska je lahko osmišljena samo v enovitosti in ne razkosana na večvrednostne komplekse njenih akterjev, ki ji določajo njeno usodo z zakotnim in parcialnim ohranjevanjem namišljenih in zlaganih interesov.

Dve Primorski umeščeni v majhen slovenski prostor za majhen in maloštevilni narod, ki se je vedno s svojo klenostjo in upornostjo boril proti potujčevanju in za svoj obstoj, lahko predstavljata neko življenjsko udobje političnim in gospodarskim dejavnikom in akterjem, ki razpolagajo sami s sabo, ne more se pa s tem dejstvom zabrisati zaslepljenosti in hipokrizije, ki jo tako povzdigujoča skrb za ozke parcialne interese ohranja. Značilni zanjo sta samozagledanost in vasezaverovanost, ki se hoče izkazati kot volja uma in stanje duha, ki se pa kaže brez potrebnih človeških senzorjev, čutil in pomnilnikov naše zgodovine.

Izvorna vez našega preživetja so Tigrovci in njihova duhovna pripadnost enotne povezanosti, ki najprej zahteva, da dojamemo njihovo borbo izključno za slovenstvo in ne za oblast. Očitno nekateri hočejo le namišljeno in deklarativno svobodo, denar in oblast po vzoru stare miselnosti in ne svojo lastno identiteto, da se bomo ljudje tudi resnično čutili Primorci in Slovenci.

Naša pravica do smisla obstati nerazcepljeni je v sintezi z našo narodnozavedno pripadnostjo in predstavlja samozaščitno preporodnost od znotraj in ne od zunaj. Najprej se moramo čutiti Primorce in Slovence in šele nato Evropejce. Identiteta Primorcev ne more biti prepuščena svobodi ohranjanja nekih sledov totalitarizmov, ki se hočejo sistemsko krepiti s strani njenih starih struktur in se uveljavljati kot napredek, če pa vsi vemo, da niso napredek, temveč sla po moči in oblasti, kar je bilo veliko krat v javnih nastopih nedvoumno pokazano volivcem.

Stanje družbe kapitalskih interesov ni isto, kot je stanje duha. Pomlajevanje bo nastopilo z očiščenjem starega in odvečnega, kar bo omogočilo novi duhovni utrip in odpiranje obzorji, podkrepljenih z zgodovinskimi argumenti duhovne dediščine Tigrovcev, ki se zavzemajo za pravo stvar – enovito Primorsko. Na potezi je civilna iniciativa, ki s svojim uvidom lahko utre nove poti razmišljanja in rešitev v nasprotju z mnogimi medijsko proizvedenimi simulakri politikov, ki usmerjajo pozornost javnosti v nek nestvarno zamišljen svet mitov in političnih interesov oblasti in moči.