Da je dobrota sirota,
je slab izgovor in zmota.

Dobrota ni zaradi videza,
nikoli ni vračilo dolga.

Dobrota ne živi od pohvale,
ker ni lupina brez vsebine.

Je budna in pravočasna,
vselej Bogu poslušna.

Dobrota prepozna stisko,
ublaži skrbi in nesrečo.

Zmeraj znova jo odkrijem
v starih spominih.
Kot obroč, ki se me je oklenil
z nadzemeljsko silo.
Obroč praznih obljub,
ki se širi in obkroža prihodnost
in se spreminja v obzidje
nad podobami, ki jih je napihal čas.
Resničnost, ki je ni več mogoče
vezati v trde platnice zgodovine.
Bolj kot se jim odmikaš,
bolj kot se jih braniš z golimi rokami,
bolj te jemljejo.

Šla sem skozi žareči ruj
in polzela po kapljicah krvi
po kapilarah skozenj.
Razpela sem roke kot jadrnica jambor
na morskih valovih in rdečina
je izkričala iz sebe ves upor.
Kot nedokončna škrlatna notranjost
do zadnjega diha utripajoča svetloba.
V ognjenem grmu kraške gmajne
sem razpirala grudi,
kot bi imela ptičja krila iz ruja.
Usedla sem se na skalo na gmajni
in gledala v smer, kjer sonce vzhaja.

Zaradi pomanjkanja samote
je sanjal o prozornih ribah,
bledih sadežih, ki se jim je skrilo sonce.
Sanjal je o ljudeh, ki so hodili
po steklenih stanovanjih.
Zakrpani z elektronskimi šivi.
S kromatskimi glasovi v grlu
iz sintetičnega morja.
Bog tehnološke družbe je bil,
utelešen v kristalnem kozarcu
in rimiziranih heksametrih opoja
v čast božanstvu, ki živi
v Dantejevem peklu
in hrepeni po zlatih okovih.

Kje...
...moč ljubezni kraljuje?
Kje vera upanja je jutra sonca dan.
Kje jasnost dneva in noči žari v srcu,
v duši vsakega človeka.
Kje noči jasen...vsak trenutek dneva.
Kje je Resnica ...?

aries

Bila sem oblečena v deževni dan.
Spoznala sem njegov svet
skoz prosojno žarenje
njegovih nevidnih oči.
Dejanje neskončnega nastajanja.
Nikoli še nisem videla obraza,
ki prši in zmoči bilki telo.
Kaplje mi spirajo obraz
in razpirajo začuden pogled v nebo.
Morda bodo brusile kapnik ...
Izven mene so prostori,
v katerih drhiti dleto,
ki kleše in kleše planetu obraz.

Ko sem začutila ljubezen,
nisem vedela ali sem srečala tebe
ali sem srečala sebe.
Nekaj tebe se je naselilo
vame in mezilo molk
v besedo: zeleno.
Morda žarek, ki bo dogoreval.
Morda je kaj mene vstopilo
v tvoje srce. Res ne vem,
zagotovo pa naju pelje ladja
proti neznanemu pristanu,
kjer bova obdarjena s semeni,
ki bodo imela oči in krila kot ptice.

Svitanje idej v gorečih oblakih,
kjer ptice z zapeljivim petjem vabijo
in mamijo človeka, da izstopi s steklene krogle
v globino, kjer v spirali časa rasteta noč
in izkustvo prodiranja skozi skrivnosti,
slišano kot nevihta odznotraj.
Prestop čez rob obrobnih okraskov sveta,
do koder priplezajo dolgonogi kuščarji,
ki nimajo ustnic, s katerimi bi se dotaknili
okusov stekajočih se kapelj medu
med samote zaobljubljenih poetov.
Samote, ki govorijo in odkrivajo gnezda
zvezd nad mlajem, ki ga nihče ne preseže.

Odklanjam besede,
ki zakrivajo luč.
Sence, ki zatemnevajo prostor,
in pačijo stene v gube.
Rada imam snežno bele hiše
in svetle ljudi, pročelja opranih
šip in ljudi jasnih pogledov
pod dvignjenimi vekami,
strmeče v nebo, sanjaje sadeže,
ki polnijo vrtove,
dišeče po ženskih nedrih.

Ob pisanju se zgaraš,
če hočeš izluščiti biser
iz školjčne lupine.
Zaznaš spočetje besed.
Njihovo druženje in moč.
Nekatere pridrsajo na površje
spolirane, utrujene
in obložene z nanosi molka.
Brez strehe in maske
cvetijo med mladimi bilkami
in blestijo kot zlatniki
sončnično luč.

Majhna odmerjenost pozabe.
Misel, ki se sprošča in razpne
kot pregrinjalo čez telo.
Vklenjen spomin v utrinek luči.
Arhitektura srečnega naključja.
Palača razkošja na peščeni jasi.
Rastoče telo v skipek.
Raztapljanje voska v ogorek.
Blesteči trenutki gorenja,
ki govorijo s sijem ognja
in pesmijo plamena.

Letos nam oblaki niso po volji,
tu preveč dežja, drugje suša pesti.
So nevihte, poplave, plazovi,
uničen pridelek, ceste, domovi.

Oblakom se tako silno mudi,
ker pri nas vse plamti in nori.
Nihče samovoljen ne popusti,
le komu je mar narave, ljudi?

Drobni vrabci, sinice,
ki zobljete zrna resnice,
jih še drugim ponujate,
nas k premisleku vabite.

Nikar preveč se ne bojte,
ko na vas se spuste
mnoge ptice roparice,
vsem lahek ste plen.

Njih besede mikastijo,
v nepoučenosti vztrajajo,
vse neznano zavračajo,
skubijo vas, a ne oskubijo.

Namen leteti je način,
edino pravo potovanje.
Ovire so privid v puščavi,
prazno le zapeljevanje.

Smrt, ki mi sledi vse bližje
je le prijazno ljubkovanje.
Odločitev, ki se rada sonči,
ta je vse.

Čeprav mi občasno usodo zamota,
Vem, da je prijazen, naklonjen je meni,
Ime mu je Peter, s priimkom Dobrota,
Kar niti ni čudno po moji oceni.

Je visok, turoben in suh nadpovprečno,
Bogve zakaj skriva službeni dve krili,

V starinskem šinjelu varuje me srečno,
Me vestno rešuje, pomaga mi v sili.
Je redko utrujen – pretegne si krila,
Zaspi le v šinjelu – kot pravi vojak.
Na rjuhi mi pušča puh mehek kot svila;
Dokaz, ki ga veter odnesel bo v zrak.

Bożena Łozinska

Nedelja je dan ko vse obmiruje,
vsak čaka je se že veseli,
nam kralj je sedmih dni.

Nekateri opravijo molitev tega dne,
tam v farni cerkvi, morda drugod,
tja podajo se ta dan na pot.

Spet drugi gredo morda na izlet,
lep veličasten je naš planet,
lepot nešteto ponuja svet.

A nekaterim nikoli to ni bilo dano,
tam kmetije, košnja še čaka,
živina o dnevu ne vpraša.

Najprej sem sestavljal z rimo,
v njih preproste besede,
res vsem razumljive,
pa so bile nesprejemljive.

Potem sem začel pisati dolge,
do podrobnosti opisoval,
jih oblikoval v verze,
a so bile dolgočasne.

Ponovno sem pisal o ljubezni, ljudeh,
pa so nekateri žalil, komentirali,
lahko bi rekel nesramno,
bilo je kar strašljivo.

Pa sem izbral nov način, preizkušen,
dolgovezno, uporabljal besede,
nerazumljive preprostim,
vendar uspešno.

Resnično lep dan bil, ni utonil v pozabo,
kadar spomnim matere se očeta, sestre,
bila še družina smo midva otroka s starši,
odhajali neštetokrat smo v gozd v naravo.

Bila tam gozdna trata polna prelepih rož,
ko prvič stopili smo v gozd, bil še otrok,
tam oče našel gobo, jurčka je ves vesel,
še jaz sam jih skrivoma iskati sem začel.

Sezidala sem hišo.
Z besedami, brez kamna grajeno.
Mnogo soban ima.
Iz ene v drugo sem tlakovala poti ,
se preseljevala v podaljšek hodnika
iz sedanjosti v prihodnost neskončnosti.
Sobe so bile prazne in puste.
Metež samote je prahu in rji brisal spomin.
Nad stropom je lebdel vodni pršec.

Nato sem začela naseljevati prostore
z zvokom dežja. Brezmejne sobane s svetlobo.
Prihajala je iz oddaljenih svetov.
Glas je bil kakor šumeče vode v cvetju.
Kakor čaše svetlobe se je lesketalo.
Vanje so se naseljevale besede.

Padala sem z dežjem
in trava mi je rasla pod krilo.
Drevesa visoko nad mano.
Žive luči so risale sence
in drsele po brezi.
Polje je pelo svojo pesem.

Nikogar ni bilo,
le moji mehki podplati
so čutili radosti gibov,
ko so drseli v mehki dotik sveta.
Zibajo se trave in gugajo semena
v svojo obredno molitev rasti.

Ko te okuži življenje,
padeš v medeno grenčico sveta.
Stepska antilopa si ostri oči
s pogledom zazrtim
skozi svetlobne line dreves.
Neurejena resničnost
odstira sencam moč luči,
ki se otepajo njenih strasti.
Alkimist spreminja nežlahtno kovino
v zlati odsev, ki ni ne jaz, ne ti,
le čarobni napitek v čaši uzrtja.
Potešiš se neodžejan.

Sladko grenko odpira tabernaklje
osrečujoče blaženosti zveličanih
in preludij v suiti prekletstva.
Ideja ustvari razsežnost iskanj
in relativnost najdenj geneze vzgibov.
Rdeča gosenica se prelevi v metulja
z dioptrijo odbleska svetlobe na roži.
Koloritom, ki se opoteka ob zori.

Nič ni gotovo.
Vse ubira svojo pot v negotovo.
Negotovo je gotovo.
Vse se zgodi, še prej kot se rodi.
Nihče ne nadzira bitja srca.
Ni otipljivo, kar je merljivo.
Med budnostjo in spanjem
sem kopija izvirnika včeraj.
Sanjam, da bom.
Skeiner me žene naprej.
Ostajam dejanje napora.
Dejanje upora z razlogom.
Izpuhtela je duša iz brazgotine.
Dokaz duševne rane je pesem
v drevesu, ki bo jutri cvetelo.
Nekaj se oglaša. Prasketa.