Majhna odmerjenost pozabe.
Misel, ki se sprošča in razpne
kot pregrinjalo čez telo.
Vklenjen spomin v utrinek luči.
Arhitektura srečnega naključja.
Palača razkošja na peščeni jasi.
Rastoče telo v skipek.
Raztapljanje voska v ogorek.
Blesteči trenutki gorenja,
ki govorijo s sijem ognja
in pesmijo plamena.
Kot bi goreli oceani soli
v jeziku prvinskega plapolanja udov
s plešočim nežnim dihom
nad modrikasto preprogo morja.
Iz praspomina zvenijo melodije,
skrite v šivih belega muslina
in lebdijo nad praznimi stoli,
kjer se stikajo dotiki ljubezni,
zamaknjeni v globok dih,
razpotegnjen v jadranje zraka,
ki melje grušč ledenih zvezd.
Tu spodaj se trgajo podobe iz resničnosti
in spreminjajo v svetlobni barvni napev,
ki ne pozna smrti, le nikogaršnji čas
utrnjenega srečnega hipa,
ki se je ustavil na zaslonki spomina,
da se odpočije v tebi.
Majhna odmerjenost pozabe.
