Srečku Kosovelu
Slišati je zvenenje vetra.
Pritajen dotik strun in odjek.
Glasovi se ostrijo na robovih spomina.
So kot notne pisave iz razpoloženja.
Latentna znamenja neizrečenih besed,
ki ležijo globoko pod kožo.
Odtenki skrivnosti, zalepljeni na srce.
Zamolk krvi, ki se nikoli ne izreka izven telesa.
Slišati je komaj zaznavno zvenenje,
ki ne doseže širitve zvena.
Glas, ki več ne doseže drugega,
a se raztopi in prelije vanj
kot kretnja duše.
Zasnutek nekega trenutka
se zaiskri v očeh in odzrcali vitico,
poganjek na katerega je pripeto
večno življenje poeta.
Kot bi priletel moder metulj
in se ustavil na kraški roži.
Prav poseben zven ima duša,
ki se razleti kot kristalen kozarec
in dvigne visok oblak isker v nebo.
Nekdo mi je rekel,
da je slišal šumenje njenih kril.
Tudi jaz sem slišala šume,
ko so ji frfotala krila.
Dvigala se je in spuščala.
Pristala je na mehkih tleh,
kjer so cvetele šmarnice
in kjer je Srečko Kosovel
otresal borove iglice s telesa.
Od tam iz robidovja je sprhnela
brinovka v modro nebo.
Vendar tam ni več prostora zanjo,
ker je nekdo legel pod cvetne gredice,
še preden je umrl in se izpel.
Tam je slišati klokotajoč studenec,
ki ni nikoli usahnil.
Zanjo je bil ta zven vedno uganka,
saj se v razpokah kamna
oglašajo tudi stvari brez duše,
prepojene z vlago,
ki se spreminja v mah.
Z zelenim baržunom ogrnjeni kraj.
Morda je to enigma rasti.
Nepreverljivo sozvočje glasov.
Ona se je oprijela čvrste borove veje.
Otrpla je opazila,
da se je beli jagenjček,
ki se je pasel ob brinovem grmu,
spremenil v volka in začel tuliti.
Prežal je nanjo.
Nato se je ptica dvignila
in sprhnela v nebo.
Tam, kjer je brinje poganjalo korenine,
se je izdih spremenil v dihanje
utripajoče luči v duši kamna,
na mestu kjer se zadrževani vdih
spreminja v pritajen zven novega življenja.
Tam cvete bosonoga roža
in prejema soj zvezd v svoje nedrje.
www.tatjana-malec.si |