Ob pisanju se zgaraš,
če hočeš izluščiti biser
iz školjčne lupine.
Zaznaš spočetje besed.
Njihovo druženje in moč.
Nekatere pridrsajo na površje
spolirane, utrujene
in obložene z nanosi molka.
Brez strehe in maske
cvetijo med mladimi bilkami
in blestijo kot zlatniki
sončnično luč.

Zapisane so telo tišine.
Pijane od življenja
zasledujejo tvojo odsotnost
in se umestijo
na mesto čudeža.
ki se ti je zgodil.
Besede so kot volkulje,
ki se bojijo ognja.
V sebi nosijo spomin
na aleksandrijsko knjižnico.
Zgodi se, da te besede pokopljejo.
Skopljejo jim gomilo v tvojem telesu.
Zložijo jih v snope in zažgejo kot slamo.
Tiste globoko skrite v tebi napadejo ujede.
Besede so lahko tudi sence
tvojega notranjega glasu,
ki tavajo za ledeniki zvezd.
Neizrečenih ni mogoče niti dokazati
niti zanikati, saj se kot seme
globoko v materi medijo
in klijejo preden pridejo na svet.

www.tatjana-malec.si