Zmeraj znova jo odkrijem
v starih spominih.
Kot obroč, ki se me je oklenil
z nadzemeljsko silo.
Obroč praznih obljub,
ki se širi in obkroža prihodnost
in se spreminja v obzidje
nad podobami, ki jih je napihal čas.
Resničnost, ki je ni več mogoče
vezati v trde platnice zgodovine.
Bolj kot se jim odmikaš,
bolj kot se jih braniš z golimi rokami,
bolj te jemljejo.

ozlačena cesta za izhod
so bile le sanje z uprtimi očmi
v prihodnost, ki se je nalepila
na ustnice tistih, ki jo obljubljajo
in se z njo gostijo.
Oh, ta beli nasmeh, kako je varljiv!
Vidiš jih, kako prihajajo
z izpraznjenimi listi knjige prihodnosti,
ki temelji na ponižanju zaslužnih
in samohvali tistih,
ki si zapenjajo mišice
v plašč moči,
z votlo retoriko morale v prazno.

www.tatjana-malec.si