Domovina diši drugače kot tujina,
kamor odhajajo naši obubožani otroci.
Proti večeru slišim petje žalostne ptice,
ki sedi na grmu zrelega šipka
in se pripravlja na let.
Srečam otroka z objokanim obrazom,
ki pravi: Domovino so mi ukradli!
Pogledam ga v obraz in vprašam:
Kam pa odhajaš, lačen in bos?
Odgovoril mi je, da ima
neprijetne občutke v trebuhu.
Na rokah opazim sledove granitnih kock.
'Poglej dlani', mi pravi!
Morje v pristanišču bo naraščalo
in ladijski motorji bodo brneli,
voda bo pritiskala ob okno ladijske kajute.
Mnogo, na tisoče jih je že odšlo.
Tudi jaz odhajam. Poglej!
Kruh – samotna utripajoča zvezda v daljavi.
Morda svetilnik, drobno upanje, luč na obzorju,
Morda otožna lučka nekoga,
ki je že davno tega odšel.
Nekaj jih je tudi utonilo –
eni so odhajali, drugi so se vračali,
saj niso mogli pozabiti vonja domačega ognjišča,
pa tiste rdeče barve ruja in šipka jeseni.
In žalostnega ptičjega petja.
Nikoli niso mogli pozabiti,
kako se je muha lepila na odvrženi kos kruha,
namazanega z medom v kanti za smeti.
Nikoli ne bodo mogli pozabiti tistih, ki so se oklepali
daveči drug drugega, pa tistih, ki so se grebli
za uplenjeno pravico do nasledstveno izvoljenih,
in so ponižujoče brizgali blato ljudem v obraz
češ, da naj v imenu ljudstva molčijo
in plačujejo zapitke norcev,
nerazsodnih in pohlepnih kreatur,
s podaljšanim kljunom v želodec lačnega.
Ne, mladi se ne bodo vračali le z lepimi spomini,
zapomnili so si vse, kar nima mere spodobnosti.
Zapomnili so si vonj in smrad,
ki zaudarja po trohnobi in plesni iz velikih dvoran.
Zapisi sanjačev so shranjeni,
razprodaja delavcev po znižani ceni tudi.
Pod mizo je obrnjen na hrbet papir
z imeni in priimki, skritimi v trezorjih.
Rešite domovino pleteničenja
in odvečnih besed balonopihačev!
Znova se je začel risati krog
večnega kolobarjenja orlov in mušic.
Mladi odhajajo, a vrnili se bodo bogatejši od vas,
ko boste z odlepljenimi podplati, bosi odhajali!
Enkrat za vedno! Pesti se krepijo!
Domovina diši drugače kot tujina,
