Bila sem oblečena v deževni dan.
Spoznala sem njegov svet
skoz prosojno žarenje
njegovih nevidnih oči.
Dejanje neskončnega nastajanja.
Nikoli še nisem videla obraza,
ki prši in zmoči bilki telo.
Kaplje mi spirajo obraz
in razpirajo začuden pogled v nebo.
Morda bodo brusile kapnik ...
Izven mene so prostori,
v katerih drhiti dleto,
ki kleše in kleše planetu obraz.

Ravnokar sem končala pesem
z mislijo, ki sega do meseca.
Koliko kamenja je zloženega
na kamnitih dvoriščih,
kjer kamni sanjajo o zelenih balkonih.
Vode tam ni, in vendar je prisoten
svet zubljev, ki obiskuje trte
v vetrnih kraških nočeh.
Samo kamenje, kamnite gore,
ki čakajo, da iz njih vzklije življenje.
Milijarde zvezd mi zastirajo pogled.
Odkod deževne kaplje,
ki polzijo po telesu navpično?
V zenicah sem prebrala,
da ljubezen plava v vodi,
ki jo rojeva ples planetov v neskončnosti.

www.tatjana-malec.si