Zaradi pomanjkanja samote
je sanjal o prozornih ribah,
bledih sadežih, ki se jim je skrilo sonce.
Sanjal je o ljudeh, ki so hodili
po steklenih stanovanjih.
Zakrpani z elektronskimi šivi.
S kromatskimi glasovi v grlu
iz sintetičnega morja.
Bog tehnološke družbe je bil,
utelešen v kristalnem kozarcu
in rimiziranih heksametrih opoja
v čast božanstvu, ki živi
v Dantejevem peklu
in hrepeni po zlatih okovih.

Blažen v udobni lupini,
guganje se na morski peni,
spreminja poezijo v vino.
Steklovina oči je razpokana.
Dežuje zvezdni prah
in prinaša lesk bodala,
ki seže navpično.
Ko je bila zareza dovolj globoka,
je dobil dušo, in ploskev je postala
prostornina, v kateri so se naselili
reveži, ki nočejo končati kot berači.
Ti modro premišljujejo,
kanalje pa glasno lajajo
in stegujejo šape v mršavo telo.
Nato je slišati zven z udarcem
z žlico po mizi. Še nikoli prej
glas ni tako zatresel omizja in odmeval.
Ko je grmenje besed pokazalo
svojo drobovino, je treščilo.
Kamen je klil v nebo,
vzhajalo je zlo iz vsiljenega stanja.
Tedaj so se poganjali v notranjost
gonjači z lovskimi psi, a ti ne znajo hoditi
po zelenem polju, se povzpeti
čez arhitekturo valovitih travnikov,
da bi začutili vonj in okus po zemlji
in občutili na ustnici poljub sadeža
z dušo, ki raste iz ognjene krvi.

www.tatjana-malec.si