Svitanje idej v gorečih oblakih,
kjer ptice z zapeljivim petjem vabijo
in mamijo človeka, da izstopi s steklene krogle
v globino, kjer v spirali časa rasteta noč
in izkustvo prodiranja skozi skrivnosti,
slišano kot nevihta odznotraj.
Prestop čez rob obrobnih okraskov sveta,
do koder priplezajo dolgonogi kuščarji,
ki nimajo ustnic, s katerimi bi se dotaknili
okusov stekajočih se kapelj medu
med samote zaobljubljenih poetov.
Samote, ki govorijo in odkrivajo gnezda
zvezd nad mlajem, ki ga nihče ne preseže.
V globini izčiščene odsotnosti modrega,
kjer se razprostirajo vesoljna grla in čeri,
v katerih brenkajo neslišni akordi pramorja
in se gostijo ob košarah sladkih dateljnov.
V njih je potapljena abeceda gongov.
Tam rastejo sončne celice sentimentov.
Ekslibirs na robu eksistence, ki sega v čas
Homerja, ki je klical božanskega pevca Demodoka.
Ko so muze vdahnile pastirju božanski glas,
kot pravi Heziod iz Askre v Beociji,
je na začetku Teogonije opisal nastanek sveta
in tedaj mu je v konicah prstov vzdrhtela poezija
in ga nagovorila kako ostati zavezan z dušo
v ožarjenih podobah, omotičen v ogledalu
morskega dna, kjer na sotočju sončnih ur
počiva sadež sladkega pesniškega uma.
Neizprosno dejanje: oditi brez povratka
in ostati s sferi nedokončane prisotnosti.
Svitanje idej v gorečih oblakih,
