Kakšna je dežela, v kateri živim?
Gluhonema. Vodeni prdec ideologije!
Beda retuširanih fresk preteklosti.
Je kot košara polna mlačnega dežja
ali nogavica, napolnjena z vetrom.
Pogorišče slovenske plodnosti idej.
Zbirališče otopelih psov, ki lajajo v luno.
Molk, ki prodira skozi njene krhke stene.
Mistificirana je, z zunajmiselno igro besed.
Ima očeta, ki ni več plodilec idej;
mater rodovno plodilko,
katere rod je izrodek,
ki si zasluži preporod. Človeškost.
Neproblematično srečo.
Preveč hudodelcev je med nami,
ki živijo avtorsko življenje svojih bolnih idej.
Politični pragmatizem v enačbi korupcije.
Nedotakljiva sakralnost kvot in moči.
Družbene zadeve – pesek v oči ponižanim
s pogledom otrok v plenicah v prazno.
V prihodnost sartovskega gnusa.
Gnusa zaradi razcepa med bistvom
in bivanjem v svetu, ki ga zapuščajo bogovi.
Celo poezija je lahko nagravžen svet.
Meka nesolidnih, nepotešenih kloptcev,
ki zasmrdijo pod lupino. Gnili in razkrojeni.
Tako je dejal veliki bog: UM.
Prvega novembra sem bom razjokala
nad njenim grobom in belim apnom,
s katerim pleskajo fasade bank.
Na volitvah se rojevajo novi tirani
in sluzasti polži solatarji,
ki so si podobi po interesnih sorodnostih.
Vseuravnajoča etika v samovšečni provinci
gnijočega nacionalnega interesa,
ki ga kultivirajo podzemeljski krti.
Na ravni družbene vseizgubljenosti.
Še pesniki niso več tisto, kar so bili.
Nekoč so rasli iz zemlje,
danes so glas moralno pobitih.
Glas praznine, njenega breztalja.
Razlčlovečena zahteva po novem,
ki bi bilo vredno človeka.
Kakšna je dežela, v kateri živim?
