Meglice so se dvigale iz sveže oranih njiv, češnjevi cvetovi so se nastavljali sončnim žarkom in vabili s svojo lepoto. Brez besed sta stopala med polja, zavedajoč se, da je lepota, ki ju obdaja, tudi njima namenjena, da sta del te zgodbe, da sta iz tega vsakdanjika. Počasi sta zavila v gozd v katerem je življenje z vso močjo ponujalo radosti narave. V krošnjah dreves se je čutilo priprave na novo življenje, ves gozd je bil odet s svetlo zeleno tančico. Sončni žarki so skozi veje dreves igrali ples svetlobe in ustvarjali čarobne prizore.

Pot se je strmo spuščala do potoka, ki je bil videti, kot plavajoča steza, polna brzic in šumečih slapov. Bili so kot bele padajoče stene, ki branijo vodi, da bi tekla dalje po svojem tiru.

V mali deželici med morjem in Alpami se je vila reka. Ob tej reki je zraslo mesto. Ob mestu je bilo močvirje. Ob večerih, ko so padle meglice in zasijale zvezde, so se tam zbirale vile. Skrivnostne deklice, sestrice, katerih nisi mogel videti s prostim očesom, razen, če so one tako hotele.

Najmlajši med njimi je bilo ime Ljubljančica. Komaj šestnajst let ji je bilo. Otroška naivnost se je že očarljivo mešala s sanjami mladenke, ki so vrele v njej. Med razposajeno igro se je zasanjala tja nekam v daljave in se zamislila.

Predramilo me je.
Kar je spalo vsa ta leta v meni.
Gledala sem to božansko slikico dojenčka, ki spi na očetovih rokah, rokico si je dal na obraz in izraz na obrazu ima tako zadovoljen, poln ljubezni.
Nisem prenesla pogleda nanjo, nisem prenesla tega izraza na njegovem obrazu. Predstavljal je vse tisto kar jaz nisem.

Naslednjič sem sliko lahko gledala dlje, tretjič ko sem jo spet po naključju odprla so se mi usule solze in hlipala sem kot otrok.

V gozdu za našo hišo so se oglašale še zadnje ptice tistega dne; verjetno so se odpravljale spat, odhajale so v svojo »miževo deželo«. Klicale so druga drugo in najbolj glasne so bile tiste osamljene. Slišati je bilo, kot da se dogovarjajo med seboj, katera je kdo, kam bo legla, na kateri veji bo počakala…dočakala jutro. To ta zadnje, dočakala jutro, v naravi ni pogoj, je bolj odvisno od tega, kje je tvoje mesto in na kako visokem mestu si v prehranjevalni verigi.

Bolj ko se je temnilo, manj klicev…odzivov ptic je bilo in na kraju je vse utihnilo. Gozd se je pogreznil v spanec, vendar ne v popolno brezmejno tišino. Nočna ptica sova se je oglašala, kot bi spraševala..preverjala, če so vsi njeni sostanovalci po svojih domovih, če so miške in voluharice pripravljene, da se gredo igro slepe miši in tisto, kdo lovi, in če je vse tako kot mora biti tam spodaj na tleh.

Dežela kokosovih palm, prijaznih ljudi, čudovitega tropskega sadja, vedno prijetnih temperatur, ter pikantnih jedi

Danes bi Vam rad predstavil nekaj eksotičnega - Indijo oz. Natančneje - Keralo .Moje popotovanje med palmami in plažami ter kanali v južni Indiji.

Dežela se nahaja med osmim in dvanajstim vzporednikom severno od ekvatorja na jugozahodnem delu celine. Naj povem, da sem bil v pokrajini Kerala zdaj že v tretje in od vse Indije, ki je kar velika zadeva se mi prav ta košček glamozne dežele zdi najbolj eksotičen in privlačen. Zakaj me boste vprašali: mogoče predvsem zaradi tropske vegetacije, ki se kaže v kokosovih palmah, nasadih bananovca (slika 1), tapioke (gomoljasta rastlina-podobno kot naš gorenjski krompir), tam rastejo papaje (sadež ki spominja malo na melono), pa orjaška mangova drevesa, tamarinda (začimba, ki se uporablja za omake in je kislega okusa.

Francka se je zakadila v tistih zgodnjih letih, ko je njen svet še bil čudežno lep in varen. Njenemu pogledu ni ostalo nič skrito. Do potankosti je opazovala očeta, strica pa tudi soseda, ko so vlekli in puhali dim iz cigarete. Kadilski obred je vseboval tudi pitje kofjeta in glažek rakije je pasal tudi zraven.

Radovednost ji ni dala miru, in ob prvi priložnosti se je dala zapeljati mamljivi privlačnosti cigarete. V kaj se spušča in kam jo bo to pripeljalo, ne o tem ni hotela razmišljati. Slabe misli in občutke je pospravila v predal, ki je sameval v skritem in odmaknjnem kotu svoje podzavesti. Želela in hotela je postati enaka drugim.

Delo na sebi pomeni pristni stik z vsem, kar nas obdaja in je del življenja na našem planetu. Dejstvo je, da se premalo oziramo na vsakodnevne življenjske tokove in zamujamo preprosta, edinstvena učenja.

Kulturna dediščina in krajina so prepletene z mnogimi duhovnimi izročili, ki so skriti pod površjem in čakajo da jih odstremo, da ugledajo luč sveta.

Ljudska izročila, kot del naše dediščine, nam razkrije mogočnost modrosti naših prednikov ter njihovo upanje, da se bomo nekoč združili v zavesti in ohranili dostojanstvo človeške civilizacije. Vse to je vtkano in povezano z energijskimi tokovi v krajini, kot gričevja, gorovja, doline, travniki in še marsikaj.

Zlato je najbolj cenjena kovina na svetu, ker je hkrati ena najbolj redkih. Vendar zlata ne moreš najti zgolj tako, da se skloniš in pobereš droben svetleč kamen, ki se skriva v travi kot velikonočno jajce.

Zlato je tu, obstaja, Zemlja ga proizvaja brez napora, a od človeka je odvisna, ali ga bo izkopal in odkril njegovo lepoto.
Kako? S pomočjo testa ognja. Da bi se znebili naravnih nečistoč zlata, jih enostavno skurijo stran. Tako ostane material, očiščen svojin nepopolnosti.

Politika je dolgo obdobje potovala skozi generacije dežel po svetu. Včasih je bila žejna, včasih lačna. Prebedela je mnogo noči, in prespala marsikateri dan.

Pred kratkim (za njeno dolgo potovanje) časom je zakorakala v puščavo na skrajni meji sveta.
Z vsakim korakom stran od znosnih zelenih poljan se je izgubljala v lastnini puščave.

Njena oblačila so se umazala, njeno telo so prekrili izpuščaji, njen zadah je od suhote puste dežele privabljal krokarje. In ko je začela ugledovati smrt je v daljavi, kot v prividu zagledala oazo.

Družina Prahčevih je šla tistega usodnega nedeljskega popoldneva k svojemu zasluženemu počitku. Bil je topel poletni dan in oče in mati sta utrujena kmalu zaspala. Njun ljubljeni sinek, prahec Pik, pa se je nič hudega sluteč izmuznil izpod odeje ven in se podal na okensko polico. Tam se je ležerno predajal vabljivim sončnim žarkom ter zadovoljno govoril predse: "To pa je življenje! Končno ..., čisto pravo življenje! Oh, svoboda ..."

Ko pa se je tako po dolgem in povprek pretegoval v svojem novo odkritem rajskem veselju in preizkušal najudobnejše položaje za sončenje, ga je nenadoma ujel piš vetra ter ga ponesel s seboj. V smrtnem strahu je Pik zaklical: "Mama ..., mama!" A bilo je že prepozno ...

Zdaj že malo postarane gospodinje, smo hrano in gospodinjske potrebščine, kupile le enkrat na mesec. Običajno še isti dan, ko je oče dal mami plačo, če je ni že prej zapil na puf v bližnji gostilni. Ja tudi to se je dogajalo, in špeža je šla rakom žvižgat in ribam pet. Mega nakup je bila ozimnica, ki je bila sestavljenka iz niza števila poljskih pridelkov.

Tudi drva  niso smela odmanjkati.  Mularijo, ki je šla u šulo je blu treba tudi obleč in obut, da ne govorimo kulku knjig in zvezku so rabli. Otruk je blu tulku kukr jih je bug dau. Tri štiri, šjst in vječ odvisnu kako ljuba mu je bla kakšna družina.  Ni bilo lahko, a s pomočjo sindikatov smo ozimnico nekako le spravili pod streho.

Vse, kar je tvoje, je tako lepo; lepa je tvoja sobica, majhna in podstrešna. Je kraj, v katerega se zatekam kot sam svoj mislec, ki rabi mir, ko potrebuje energijo, počasi iztekajočo vero v nekaj, kar je še pred njim, v kar je odteklo…odšlo v drugačno energijo, se izgubilo v vrvežu dogodkov. Vrne se v popolnoma drugi obliki..preobleki, ko posije sonce; ko zvečer luna vstane izza Pohorja; ko se odpravi na rajžo, ko se odpravi spat tja drugod, v drugi svet.

Polmrak v tvoji sobici je vedno tako mističen, veličasten..enkraten, toda ponovljiv; je kot v žamet obložena školjka, ki ima v sebi živ organizem biser…tebe; je tvoja last. Čeprav si v njej večkrat sama, se vanjo zatekaš, ko se iščeš, ko si v fazi razmišljanja..sklepanja kompromisov z računalnikom, z zunanjim, oddaljenim in bližnjim svetom.

Dandanes pogosto slišimo tarnati upoštevanja vredne mislece, kako poganski postaja svet, kako brezobzirno podira nekdanje ponosne pomnike in postavlja nove, negotove, pogosto votle in dvomljive vrednosti, pa vendar živahnejše, saj so njihovi, tvorba novodobnega, včasi predvsem umišljenega in nadutega človeka.

Težko bi tem mislecem dopovedoval, da se v nečem vendarle motijo. Namreč v svojem pojmovanj "poganskega". Izraz sicer lahko privzamemo kot legitimen, če mu damo celotno vsebini z vso pozitivno in negativno konotacijo. Kot je poganski včasih ožigosan z malikovalskimi primesmi, tako je prav tisti poganski novodobnik tipičen iskalec skozi labirinte življenja in smrti. Pri tem se normalno ta novi človek neprestano spotika ob dobre in slabe stvari, praktično ob vse, kar mu pride na pot, omahuje, se zgrudi, spet vstane in hiti naprej proti samo njemu vidni svetlobi.

Obstaja resnična zgodba o mladeniču, ki je bil žrtev holokausta. Premeščen je bil v delovni kamp za nekaj let in nekako preživel grozote, ki jih je doživel v ječi.

Zgodba govori o dečku, sedaj staremu okoli šestdeset let in o njegovemu iskanju nekega ameriškega vojaka, ki mu je nekoč izkazal prijaznost, tako da mu je dal malo hrane.

Mogoče se zdi nepomembno, toda za dečka, ki ni do takrat doživljal nič drugega kot smrt, krutost in nečlovečnost, je bila ta gesta, točka preobrata v njegovem življenju.

Zelo rada imam poletne večere. Na široko odprem okno in prisluškujem orkestru čričkov. Njihovo petje v meni obudi spomin na dneve, ki sem jih preživela ob morju, ko sem lahko večer za večerom poslušala njihove ubrane zvoke, ki so jih dopolnjevali prodorni glasovi škržatov in šumenje morskih valov. Ti zvoki narave so zame najlepša uspavanka na svetu in prav tako je ni lepše budnice od živahnega ptičjega žgolenja, s katerim ptice izražajo neizmerno radost in jo nesebično delijo z vsemi, ki odprejo srce za njihovo govorico.

Če se odpravimo v naravo z odprtim srcem, bomo hitro opazili, da celotna narava seva neizmerno harmonijo, ki nas umirja. Raznolika drevesa poskrbijo, da se ob pogledu na njihove zelene krošnje spočijejo naše oči. Prostrani cvetoči travniki nam dajejo občutek svobode in številni glasovi živali v nas prebudijo mir. Naj se oglašajo še tako glasno, glasovi živali nikoli ne kalijo harmonije narave, temveč se zlivajo z njo v celoto in tvorijo enost, in to nas pomirja.

Travnik nad vasjo je bil dobesedno obložen z rožami in cvetočimi travami; bil je kot cvetoča preproga stkana iz pomladnega cvetja, ves je bil pisan in ni je bilo barve, ki bi ne bila vpletena vanj.
Prevladovala je rumena barva. Bilo je, kot da bi po livadi razprostrl plašč brahmane (duhovnik v indijski kasti). Vse je tako božansko dišalo, dišalo je po medu, po lepoti; dišalo je po pomladi.

Rosa, ki je visela v drobcenih kapljicah kot mali kristalčki na steblih trav ujeta med cvetove travniških zvončnic, je bila skozi prizmo pajkove mreže videti kot lestenec v pravljičnem gradu. Vsa trata se je lesketala v pomladnem soncu. Čebele so prekrivale celotno poljano in bilo je slišati, kot da dan poje; vse je bilo kot en velik čebelnjak.

Dogodek se je pripetil pred nekaj leti nekje jeseni, ko sem se proti večeru s hčerko peljala domov od obiska pri materi. V križišču sem zavijala proti domu, ko sem nenadoma zagledala starejšega gospoda manjše postave, s klobukom, ki mu je delno zakrival obraz. Stal je na robu ceste v križišču in štopal. Jaz, ki štoparjev zaradi slabih izkušenj iz mladosti ne pobiram, sem se kar naenkrat ustavila, odprla vrata avta in vprašala, kako mu lahko pomagam.

Brez besed se je na hitro vsedel na zadnji sedež mojega avta. Izgledal je ves premražen. Vprašala sem ga, od kod prihaja. Bil je sicer redkobeseden, a mi je povedal, da je prispel že dopoldan v naše kraje, seveda s štopom ter nato nadaljeval pot na Hrvaško, kamor je šel po zdravila za svojo bolno in ostarelo ženo, ker jih pri nas v lekarni ni bilo mogoče dobiti. Vrnil se je ravno tako s štopom in sedaj bi rad šel domov.

Nekateri ljudje hvalijo ali se zahvalijo za vse, kar jim prihaja nasproti. Pa naj bo odsev še tako zamegljen, uspe jim odkriti pajčolan izpod katerega se blešči drugačna resnica. To so alkimisti, ki jim »slabo« ne predstavlja več ovir, temveč ravno nasprotno. Toda nasprotje je včasih sila nepredvidljivo. Zamajejo se ti tla pod nogami, ko vidiš vse te sence ob svoji strani, bi lahko rekla.To so alkimisti drugačne sorte od teh, ki vidijo pravo resnico.

Vzporedno z njimi se ne da, vmes se pa loviš kakor kužek, ki išče sled za svojim gospodarjem. Lahko ti podtaknejo kakšno slabo vest, tudi krivda jim gre dobro od rok. Iskati krivine ali sredino te zagotovo naučijo. Prav najboljši učitelji so, čeprav ti lahko zelo dosledno parajo živce. Vsekakor tako dolgo dokler si povsem ne zaupaš in ne zapadeš več pod noben vpliv.

To poletje so bili julijski dnevi še posebej sončni in vroči.

Ob strugi reke Nadiže in v njej se je hladilo ogromno turistov, pa tudi domačini so izkoristili njene blagodejne usluge.

In tako sva se tudi s soprogom odpravila v njeno naročje, da se osveživa. Čeprav je bil že večerni čas, je v njej čofotalo mlado in staro. Prijetno topla voda je osvežila najini telesi. Ko sem se preoblačila, sem nehote opazovala živelj okrog sebe. Nedaleč stran sta iz vode prilezla dva rosno mlada zaljubljenca. Poljubček sem, poljubček tja. Bila sta nepopisno lepa. Oba temnih las, smejoče žarečih črnih oči. Ko sta se njuna nasmejana pogleda srečevala, je iz njiju žarela vroča ljubezen.

Nekoč sem imel malo več časa za razmišljanje in sem se ustavil ob kamnu, ki sem ga videl ob poti. Videl sem, kako uživa v svojem svetu in da mu sploh ni mar, ker imam jaz obilo skrbi in obveznosti. Prav zavidal sem mu. Kako je ta svet čuden, da ne rečem krivičen in okruten!?

Pustil sem kamnu njegovo svobodo in srečno usodo.
Sem pač prah in pepel, ker nisem srečen kot ta kamen... Sem popolnoma nesposoben osrečiti se...
Kaj me torej osrečuje? To, kar si želim ali to, kar že imam?

Pojem: »Čas je denar«, to ne drži, saj čas ni samo denar« kot se rado sliši, čas je lahko tudi mnogo kaj drugega, kot pa samo denar!

Čas je lahko tudi napredek, lahko je tudi svoboda, lahko je ozdravitev, odraščanje, šolanje, študij pa tudi druge neizogibne obveznosti, ki jih človek, če hoče normalno živeti, je zato dolžan nekatere obveznosti le v določenemu času izvesti, sicer se mu slabo piše!

»Čas je denar« pa se uporablja izključno le v poslovnih in proizvodnih branžah, kar pa še ni dovolj za eno normalno življenje.

Na blagajni supermarketa je mlada blagajničarka predlagala starejši gospe, da naj si prihodnjič prinese s seboj lastno vrečko, ker so plastične vrečke zelo slabe za naravo in okolje. Gospa se je opravičila in mladenki razložila:
˝Veste, mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.˝

Blagajničarka ji je odgovorila:
˝To je danes naš problem. Vaša generacija ni dovolj skrbela, da bi obvarovala naravo za bodoče generacije.˝

DRAGI BOŽIČEK...
Oziroma Dedek Mraz ali kdorkoli si.....
Še vedno sem otrok po duši, čeprav ne verjamem več vate. Vsako leto pa vseeno napišem pismo s svojimi željami. Kaj pa vem, morda se mi kakšna uresniči.

Razmišljala sem, za kaj vse sem v življenju hvaležna in ugotovila, da sem hvaležna za vse, kar je več od tega, kar sem bila navajena kot otrok. Hvaležna sem za veliko stvari, pa jih ne bom naštevala. Imam tudi veliko želja, ampak po glavi se mi že dolgo plete misel, zakaj moji otroci niso hvaležni za vse malenkosti in velike stvari, ki jim jih nudim. In se mi je posvetilo.