NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Vila Ljubljančica   
    četrtek, 27. julij 2017 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    V mali deželici med morjem in Alpami se je vila reka. Ob tej reki je zraslo mesto. Ob mestu je bilo močvirje. Ob večerih, ko so padle meglice in zasijale zvezde, so se tam zbirale vile. Skrivnostne deklice, sestrice, katerih nisi mogel videti s prostim očesom, razen, če so one tako hotele.

    Najmlajši med njimi je bilo ime Ljubljančica. Komaj šestnajst let ji je bilo. Otroška naivnost se je že očarljivo mešala s sanjami mladenke, ki so vrele v njej. Med razposajeno igro se je zasanjala tja nekam v daljave in se zamislila.

    Sestrice so se po cele dneve igrale, si razčesavale dolge in valovite lase, se pogovarjale z živalmi ter nagajale lovcem, ki so v tistem koncu lovili srnjad. Bile so zelo nedolžne šale. Spremenile so se v srno ali srnjaka, stekle med drevjem in ko je lovec nameril puško ...huš! ... so zletele v zrak kot vrabec ali fazan ali sinička.

    Ponavadi so lovci samo presenečeno pogledali, povesili puško, si pomeli oči, temeljito razmislili, če se jim je v teh dneh vid tako pokvaril, da ne ločijo več srne od ptice, in nadaljevali svojo pot. Vile pa so vsem živalim povedale o svoji najnovejši šali in vsi so se smejali še dolgo v noč.

    Tudi Ljubljančica je hotela samostojno pohajkovati po gozdu in nagajati lovcem. Oh, kako si je želela biti podobna starejšim sestricam. Toda vedela je, da bo morala počakati do svojega sedemnajstega rojstnega dne. Šele takrat bo postala vila prvega reda, enakopravna vsem odraslim vilam in vilinjakom.

    Nestrpno je odštevala dneve. V mali žepni koledar, ki ga je vseskozi nosila s sabo, je s svinčnikom obkrožala datume. Še osem dni, sedem, šest, pet, štiri, .. in en.

    Zbudilo se je sončno jutro... končno. Še pred svitom je skočila iz postelje, si umila zobe in nadela najboljšo obleko, tisto belo in skoraj prosojno, katero je že marsikdo uzrl med drevesi, todo zmotoma mislil, da je to meglica. Samo vile prvega reda lahko nosijo te obleke. Dolge zlate lase si je razpustila, da so se ji kot polnočni slap usipali po hrbtu. Na vratih so jo čakale sestrice, jo poljubljale in stiskale v objem. "Ljubica naša, saj veš, kaj moraš narediti, a ne?"

    Res je vedela. Tokrat so se že pogovarjale o tem in vadile, da je vse vedela na pamet. Prvo mora najti nekega lovca, počakati, da bodo drevesa stala tako gosto, da jo bo lovec komajda videl, se s pomočjo čudežne paličice spremeniti v srno, nato bo lovec nameril in.. čira-čara.. drugič bo zamahnila s palico in poletela v nebo kot ptica.

    Skoraj celo jutro je hodila po gozdu in iskala lovca. Slednjič je uzrla veliko moško postavo obrnjeno z hrbtom k njej. Olajšano je zavzdihnila. Pa je že mislila, da danes ne bo nič. Naredil je nekaj korakov in se nato, kot da bi zaslutil bližino nekoga čarobnega, napolzemeljskega, obrnil.

    Ljubljančica je obstala. Presenetil jo je. Ni se mogla pravočasno skriti. Ugledala je najlepšega mladeniča, kar jih je videla. Dolgi lasje speti v čop, zasanjane plave oči, temna polt. Pravo nasprotje njej, tako bledi in plavolasi.

    Tudi njega je očarala njena vilinska lepota. Slišal je že o teh bitjih, videl pa jih je le malokdo. Zadnji, ki je videl ta bitja, je bil njegov dedek, vendar so vsi mislili, da je to le njegova domišljija.

    Ljubljančici je srce tako hitro bilo, da je mislila, da ji bo skočilo ven. In nato še huje, se ji je povzpelo v grlo in ji odvzelo dar govora. Čarobna palica ji je padla iz rok, vendar se ni mogla ganiti. Tudi mladeniču so noge kar okamnele. Brez dvoma, ljubezenska puščica je zadela oba.

    Odpeljal jo je v svojo kočo. Mladostna sreča in hrepenenje sta se prepletala s kovanjem načrtov za prihodnost.

    Ljubljančica še danes ni vila prvega reda, zato pa je srečno poročena žena in mamica dveh ljubkih otročičkov, tako lepih, da se vsi čudijo njuni lepoti. Samo ona in njen mož vesta, od kje ta lepota.

    Irena Matovič

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040130163651392

    No trackback comments for this entry.
    Vila Ljubljančica | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,48 seconds