Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20100725190614235

Otrok v meni sreda, 26. julij 2017 @ 05:01 CEST Uporabnik: Lania Predramilo me je. Kar je spalo vsa ta leta v meni. Gledala sem to božansko slikico dojenčka, ki spi na očetovih rokah, rokico si je dal na obraz in izraz na obrazu ima tako zadovoljen, poln ljubezni. Nisem prenesla pogleda nanjo, nisem prenesla tega izraza na njegovem obrazu. Predstavljal je vse tisto kar jaz nisem. Naslednjič sem sliko lahko gledala dlje, tretjič ko sem jo spet po naključju odprla so se mi usule solze in hlipala sem kot otrok. Misel ki me je prebodla je govorila, da bi takšen lahko bil moj otrok, moja dva otroka. Moja otroka, ki jima nisem dala priložnosti, da bi zaživela, ker sem bila premlada in tako zelo prestrašena. Ni mi žal za stvari iz preteklosti, tako kot se je zgodilo se je moralo in nima smisla gledati nazaj. Toda ta slika je predramila v meni nekaj česar se oklepam še danes. Krivde, ki mi govori, da nisem vredna, da nisem dovolj, da nisem ljubljena, da sem nihče. Ker imam sedaj težave pri zanositvi, si večkrat zaželim da bi znova doživela občutek ko sem držala tester v rokah in zrla v dve črtici, ki sta mi takrat podrli svet, zdaj pa bi mi odprli nebo. Večkrat pomislim, da nisem vredna otroka, ker sem ga takrat dala stran. Imam težave iskreno ljubiti, se pokazati kakšna sem, ker nosim v sebi toliko ran, ki jih pokrivam pod nasmehom. Zapiram se v svoj svet, kjer je varno, kjer je vedno tako kot sama želim, kjer ni tveganja, ni presenečenj, ni morebitnih bolečin. Vem, da si tako zapiram življenje, da živim le napol, toda vedno ko se začnem odpirati se nekaj zgodi kar popraska po moji rani in že se skrijem nazaj. Toda morda bi rano morala izpostaviti zraku, da bi se končno zacelila in posušila, tako pa jo vedno znova vlažim s svojimi solzami. Ni problem v tem ali mi je vesolje odpustilo, problem je v tem, da sama sebi nisem. Otrok ne spustim blizu, kot da bi lahko stopili nekaj trdega v meni, neko prepričanje, ki se komaj drži a ker verjamem vanj celo življenje, je postalo železen zakon. Vem, da bom čudovita mama, le zatrla sem to stran v sebi, ker sem se na ta način zavarovala pred žalovanjem. Želim si otroka, pa se ga bojim. In tiste drobne ročice bi se dotaknile srca in izpostavile rano, ki bi se posušila in odpadla, jaz pa ne bi imela več razloga biti žalostna in otožna, zaskrbljena in nejevoljna. Morala bi se nehati skrivati in postati jaz jaz, sprejeti odgovornost in živeti življenje polno in trezno. Brez zasilnih izhodov, ki jih ponuja igranje žrtve. Sprejeti moram odgovornost in vztrajati, in ko me poboža ljubezen, se ne smem skrivati v svoj temen svet, je tolažilen in poznan, ampak me ubija. Vem, da bom čudovita mama in veselim se tega dne. :)) Komentarji (0) www.pozitivke.net