Meglice so se dvigale iz sveže oranih njiv, češnjevi cvetovi so se nastavljali sončnim žarkom in vabili s svojo lepoto. Brez besed sta stopala med polja, zavedajoč se, da je lepota, ki ju obdaja, tudi njima namenjena, da sta del te zgodbe, da sta iz tega vsakdanjika. Počasi sta zavila v gozd v katerem je življenje z vso močjo ponujalo radosti narave. V krošnjah dreves se je čutilo priprave na novo življenje, ves gozd je bil odet s svetlo zeleno tančico. Sončni žarki so skozi veje dreves igrali ples svetlobe in ustvarjali čarobne prizore.

Pot se je strmo spuščala do potoka, ki je bil videti, kot plavajoča steza, polna brzic in šumečih slapov. Bili so kot bele padajoče stene, ki branijo vodi, da bi tekla dalje po svojem tiru.

Oba sta čutila v sebi prihod v prostor rose v zraku, kjer kalužnice bol rumeno žarijo in se lapuh s svojim listjem, kot streha nad potok nagiba in se mušice nad vodo igrajo krožna potovanja. Za oba je pomenil prihod v pričakovano zono duhovne, notranje pomoči, zono odrešenja in notranjega miru.

Slap Šum je mogočno padal v globino, da je bilo slišati grmenje moči. Iz dna tolmuna se je proti nebu dvigalo na milijone svetlečih kapljic, vse do sonca so se podili, kot nagajivi gozdni škratje, kot njune misli, iskreči se v vseh barvah pomladi.

Stala sta vsak na svoji strani vodne stene, odmaknjena drug od drugega za debelino vodnega stebra in si zrla v oči. Zrla sta v globino duš, oba sta bila vidno vznemirjena. Gledala je njegov rahlo rosen obraz, njegova usta, ki so se premikala in nekaj govorila. Adamovo jabolko mu je poskakovalo v ritmu, kot takrat, ko je besen in v očeh se mu je zrcalilo zaničevanje. Vedela je, saj ga je čutila z vsemi čuti, razen sluha, kaj ji govori in kaj ji hoče dopovedati in z isto mero mu je vračala, vračala z žarom, žene, ki čuti, da ni sama v prostoru ljubezni in spoštovanja in da bi rada, da je že vse zgodovina in da oba zaživita življenje, ki si ga želi in potrebuje. Sad njunega skupnega življenja je odšel. Ostala sta sama in rabila sta drug drugega. Sedaj pa to, zakaj?, ga je spraševala, je res samo ona kriva? Rekla mu je: »povej, a nisi ti tudi pripomogel temu?« Ni mogla več, izgubila je moč, vse mu je izrekla, počutila se prazno, čutila je, da je ustvarila prostor za nekaj novega, vsaj poskusila je, mogoče pa le.
Ves je bil v tem, da se ji izpove, da ji reče kaj misli o njej, da jo prosi za nekaj, kar bi moralo bit samo po sebi umevno in naravno. Iz njenega obraza je izbijal srd in bes, začudenje je bilo videti v njenih modrih očeh, očeh ki so same govorile, kar se ni slišalo, ko so obtoževale. Tudi on je čutil, da se je spovedal, ji povedal kar je imel na umu in si nekje v sebi mislil, da pa mogoče ni govorila, kar je bilo videti iz njenega obraza, mokrega od vlage potoka.

Zadovoljna sta se vračala proti domu, saj sta bila sta prepričana, da metoda razbremenjevanja odnosov, katero jima je svetoval njegov prijatelj iz Makedonije, drži. Obljubila sta si, da se bosta še vračala na kraj, kjer divjina , moč narave, z "roko v roki" tketa, "popravljata", kar načenja, ogroža človek v svojih medsebojnih odnosih. Vračala se bosta v kraj, kjer si lahko izrečeta, kar si v nasprotnem, nikoli ne bi izrekla.