Nekoč sem imel malo več časa za razmišljanje in sem se ustavil ob kamnu, ki sem ga videl ob poti. Videl sem, kako uživa v svojem svetu in da mu sploh ni mar, ker imam jaz obilo skrbi in obveznosti. Prav zavidal sem mu. Kako je ta svet čuden, da ne rečem krivičen in okruten!?

Pustil sem kamnu njegovo svobodo in srečno usodo.
Sem pač prah in pepel, ker nisem srečen kot ta kamen... Sem popolnoma nesposoben osrečiti se...
Kaj me torej osrečuje? To, kar si želim ali to, kar že imam?

Kaj pa imam? Imam knjigo domišljije. Tam so slike. Če se spomnim na risanko o Pink Panterju, kako je bil nekoč zasut s snegom v hribih in je bil neizmerno lačen, tako da je na koncu izrezal sliko ribe iz knjige in jo spekel, potem je odgovor na dlani.
Človekova domišljija je motor. Domišljija je vključena, ko mislimo, verujemo, upamo, ljubimo, govorimo, delamo...

Domišljija je božji dar. Zato jo moramo zelo varovati.

Domišljijo moramo spoštovati, ker izhaja iz Boga. V božji domišljiji ima vse svoj obstoj. Od kamna do človeka. Od atoma do vesolja. Zato ima vse svojo domišljijo:

Ljudje imamo svojo domišljijo,
živali imajo svojo domišljijo,
rastline imajo svojo domišljijo,
mrtva narava ima svojo domišljijo.

Med temi domišljijami pogosto prihaja do konfliktov. Domišljijski svet zapolnjuje ogromne vrzeli v realnosti. Človeštvo se trmasto oklepa svoje podivjane domišljije. Že dolgo ne upošteva realnosti drugih domišljij. Zato je tako radko, da vidimo angele, da se dogajajo očitni čudeži, da cenimo dobro in dobroto...

Stvari je treba delati z občutkom..., da ne bo na koncu koncev kamnito srce bolj mehko kot pa meseno...