NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.

Vpiši se ali pošlji email na: soncna@pozitivke.net.
Več o sončni pošti >>
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 20.000 bralcev.

 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 NOVO PRI NAS  

ČLANKI

2 novi Članki v zadnjih 24 urah

KOMENTARJI BRALCEV
zadnja 2 dni

  • Misel tedna
  • Ribe na drevju, p...
  • Žametne vrtnice [+2]
  • Poletje se je pos... [+3]
  • Amerika ni tako d... [+2]
  • Počen lonec za vodo

  • TRACKBACKS zadnja 2 dni

    Ni novih trackback komentarjev

    POVEZAVE zadnja 2 tedna

    Ni nedavnih novih povezav

     Aktualno  


     Mesečni koledar  
    Dogodki te strani

    petek 22-sep
  • Dan brez avtomobila

  • sobota 23-sep
  • Dobrodelni dogodek ŠAPICE SREČE
  • Jesenski pohod na 36. Kmečkem prazniku v Svečini

  • nedelja 24-sep
  • M'hajlov s'min

  • ponedeljek 25-sep
  • Samopodoba v diferencialni psihologiji

  • torek 26-sep
  • Jubilanti: Lado Leskovar
  • Joga večer s Sačinandano Svamijem

  • petek 29-sep
  • Ženski ekskluzivni vikend retreat (odklop) »Ko objamem sebe in proslavljam svoje življenje « - 29.9. do 1.10.

  • sobota 30-sep
  • Seminar „Življenje je zmaga“ - Pot stkana iz svetlobe

  • sobota 07-okt
  • Koncert Terry Oldfield & Soraya

  • nedelja 08-okt
  • Delavnica Terry Oldfield & Soraya

  • sobota 14-okt
  • Delavnica izdelovanja talismanov in amuletov

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Tvoja sobica   
    sreda, 31. maj 2017 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: kanika59

    Vse, kar je tvoje, je tako lepo; lepa je tvoja sobica, majhna in podstrešna. Je kraj, v katerega se zatekam kot sam svoj mislec, ki rabi mir, ko potrebuje energijo, počasi iztekajočo vero v nekaj, kar je še pred njim, v kar je odteklo…odšlo v drugačno energijo, se izgubilo v vrvežu dogodkov. Vrne se v popolnoma drugi obliki..preobleki, ko posije sonce; ko zvečer luna vstane izza Pohorja; ko se odpravi na rajžo, ko se odpravi spat tja drugod, v drugi svet.

    Polmrak v tvoji sobici je vedno tako mističen, veličasten..enkraten, toda ponovljiv; je kot v žamet obložena školjka, ki ima v sebi živ organizem biser…tebe; je tvoja last. Čeprav si v njej večkrat sama, se vanjo zatekaš, ko se iščeš, ko si v fazi razmišljanja..sklepanja kompromisov z računalnikom, z zunanjim, oddaljenim in bližnjim svetom.

    Vendar takrat, ko sem s teboj, je ta majhen prostor obeh, takrat s teboj v tebi ga delim. Tisti čas skozi nos…usta vdihavava molekule vroče strasti, napajava pljuča..srce, vanj sprejemava injicirane ljubezenske dražljaje…vibracije prepojene s hlapi znoja najinih teles. V zraku pod stropom meglica lebdi, sintagma dogodkov, prepolna vseh pričakovanj, polna rahle nervoze dotikov..drgetanja..valovanja, mešanja zraka toplega s hladnim.

    Dotika se, objema z nežnim..mehkim prijemom starega lestenca na natrgani…prepereli vrvi, obloženi z razprto pajkovo mrežo. Poriva in ziblje ga sila nežnosti prostora, da niha v krog počasnih…nejasnih mračnih polkrogov. Sila medsebojne privlačnosti polni volumen sobice…kamre, ves prostor, vse v njen, že tako vznemirjena vznemirja.

    Ozračje v njej je naelektreno z naboji pohote, stremljenja energije po goloti, po njeni vlažnosti v celostni podobi, po njeni zunanji nadraženi dlakavi poraslosti, v njeni vabeči notranji topli globini, tako zaželeni in ljubeči nebeški tišini. Oprema v sobici, v njej je stvar tvojega okusa, je del nekega preteklega časa, naju; z nama deli vse, kar je okoli naju.

    V nama vzbuja, še posebej v meni, občutek zaščite, topline in varnosti. Temo..tesnobo mraka napolnjuje, vibracije in gibanje umirja, tope in polglasne udarce zraka blaži, vase vpija. Odmevom in krikom še ne izdavljenih iz suhih..vročičnih ust ne dovoli rojstva, jih davi, jih duši. Stene sobice tvoje, ki se dvigujejo in držijo stropa , prekinjajo jih vrata v kopalnico, vanjo.

    Prekinja jih odprtina za okno na pobeljeno dvorišče prekrito s snežno brozgo s sledovi gum avtov, stopinj človeških, hitro in počasi drsečih v smeri mesta..trgovin, v neskončnost potrošnje, v njeno minljivost. Kot duše umrlih, še živečih ljudi, ročno..umetniško delo, izdelki časa osame..potrebe po času sigurnosti..zaščite integritete..osebnosti, so ogledala na stenah. Na njih visijo, so pritrjena kot zveličar na križ, kot eksponati so, delo trpljenja in pričakovanja, da v njih obraz dobi pomen..nasmeh, pravo podobo življenjskega prostora.

    Trenutki skupnega sanjarjenja, dajanja in sprejemanja, so bili vedno tako polni vsega; bili so polni spominov na poletje, na čas, ko sta bila v svetu narave, kot dva, ki iščeta svoj prostor pod soncem, takrat, ko sta del povezan z igro sončnih žarkov. Kot tisti krat, ko sta stene sobice, njene kolise, zamenjala za naravne poti in sta hitela mimo kmetij visoko na Pohorju, pa ne zato, ker bi se koga bala. Večkrat sta hitela zato, ker je bil lep dan in nebo je bilo jasno; hitela, da zamenjata varnost sobice za varnost in lepoto narave, za njena polna, topla in dišeča nedra.

    Ta dan je bilo nebo kot umito. Bilo je, kot da sije samo za njiju, samo za cvetice…trave dišeče, za ptice, samo za naravo, katere del sta tudi onadva. Prijetno ju je grelo in res sta ga bila potrebna, saj sta bila preznojena od hoje vkreber, v hrib, ki je bil pred njima in ki sta ga že skoraj premagala. Gozdna tla pod njunimi nogami še zdaleč niso bila takšna kot v sobici, trdna in sigurna, dišala so po smoli…trohnenju lesa.

    Trave so bile še posebej zelene, samo za njiju so dišale in travnik je bil kot preproga polna cvetja, zrelih trav, ki so jo pletla pravljična bitja in vanj vtkala cvetlice ljubezni in strasti. Tik za njim je hodila s korakom, z občutkom, ki je dal vedeti, da mu zaupa in da verjame vanj, da enako čuti kot ona, si isto želi. Smreke, njihovi košati, temno zeleni vrhovi so se rahlo pozibavali in nagibali nad njima, jima delali senco, ju pokrivali kot strop v sobici…njuni kamri z lestencem iz davnih dni.

    Že ob najmanjšem rahlem pomladnem vetriču je vse zazibalo, zaživelo z vonjavami v ritmu pomladi. Iz gozda je pritekla srna. Bila je lepe rjave barve, zaščitne poletne. Premikala se je počasi, s prefinjenimi in naravnimi koraki, nič kaj se ji ni mudilo. Spustila se je v globel pod njima in izginila v njej. Za njo je ostal le rahel trepet smrekovih vejic in oglašanje šoje nekje visoko v drevesni krošnji, ki je kot glas stražarja gozda opozarjal na gibanje tam spodaj.

    Z daljnogledom v roki je stala in občudovala naravo okoli nje, njene lepote. Bila kot boginja Dijana, ki s svojo prisotnostjo blagoslavlja vso naravo okoli in ji daje pomen. Spodaj, nekaj sto metrov pod njima, je tekel potok, ne skozi okno njene sobice videni črni asfalt, poln luž nasmetenih z odpadki mesta, polnih cigaretnih ogorkov.

    Njegov tek…šum, njegovi slapovi..brzice so delale okolje…ozračje še bolj čudovito, bolj stvarno. Visoko na nebu je ona uzrla ptico ujedo, kako mogočno se vrti v višave, njene vrtoglave modrine. Opazovala jo je vse do trenutka, ko je izginila iz polja njene vidnosti. Na njej se je videlo, da je srečna in da ji je lepo z njim v naravi in z vso lepoto okoli njiju.

    Ustavil se med drevjem, smrečjem v nizkem grmovju, na malem hribčku, kjer je bilo veliko mahu in prostor je bil kot kraj za umetnike ustvarjanja, risanja in kiparjenja; vse je bilo tako prvinsko lepo, tako enkratno, tako čudovito. Kar samo je klicalo, da ostaneš v njem in uživaš.

    Pristopila mu je, se ga narahlo dotaknila in mu dala vedeti, da ji je kraj všeč, da se dobro počuti, vendar ji je rahlo nelagodno, ker se je v travi opazila sled, kot potka je bila. »Nikoli ne veš,« je rekla z nežnim glasom. »Kjer so poti, se lahko marsikaj zgodi,« je še zašepetala, ko sta legla skupaj na prostor, ki je dajal videz zaščite in lagodja.

    Privil jo je k sebi in ji šepetal, kako jo ima rad in da si jo močno želi. Ni mu odgovorila, tudi potrebe ni bilo, saj je s privijanjem ob njega povedala, kar bi z besedami. Narahlo z občutkom ga je pomilovala po delu telesa, ki je s svojo držo nakazoval željo po njeni lepoti, po njeni globini, njeni žametni notranjosti. Prepustil se ji je, bilo mu je čudovito, saj jo je želel z vso močjo.

    S prsti ji je previdno razprl ustnice Venerinega vrtička, jo počasi božal in občudoval žametno vlago v njej. Strastno sta se poljubljala in objemala, bila sta kot očarana, popolnoma zanesena. Ko je počasi stopal v njo, je rahlo zastokala od zadovoljstva. Spraševal jo je, če ji je lepo, ko je nežno in s kratkimi trzaji hodil not in ven iz nje in sam bil obseden od njene lepote, kar ji je tudi zašepetal na uho. Bila sta v popolnem sozvočju, bilo jima je izredno. Ujemala sta se v ritmu in nato malo počivala, počivala zato, da sta lahko nadaljevala gibanje teles in se približevala trenutku, ki pelje v raj.

    Zvok motorja..človeka ju je zmotil ravno, ko je on skoraj od sreče zajokal, za kratek čas je odhajal, bil je v neki drugi dimenziji, kamor mu pa ona tisti trenutek ni mogla slediti. V njej se je znašla pred njim in bila še posebej lepa, na obrazu je imela spokojno lepoto, ki je kazala na njeno notranjost, njen mir, ki je prihajal tudi na njega in ga delal zadovoljnega.

    Sedela sta na robu prepada, globeli in strmela v njeno globino z mislimi na vse, kar ju obdaja, se z njima dogaja in je njuna usoda..karma. Pitje čaja v tvoji sobici je poseben ritual, je nekaj vzvišenega in vedno znova in znova sem neizmerno zadovoljen, ko okusim njegov topel vonj..okus. Preliva se z glasbo iz majhnega radia vedno zelenih melodij.

    Skupaj z najinim šepetom se prepleta s svetlobo iz svečnika, sence, ki rišejo po stenah gibe najinih teles. Sama si ga naredila s svojimi rokami, si mi rekla, mu vdahnila dušo, z očmi si mu dala še srce. Sence okoli naju padajo v objem svetlobi, ki prihaja v majhnih dozah in se tihotapi skozi zagrnjeno zaveso okna. Iz naju dela inventar, opremo, ki je last prostora, ki ga imava oba v trajnem in lepem spominu.

    V meni in v mojem spominu je ostal vonj po tebi in tvoji sobici.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja kanika59
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Tvoja sobica | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2017 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,26 seconds