NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.

Vpiši se ali pošlji email na: soncna@pozitivke.net.
Več o sončni pošti >>
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 20.000 bralcev.

 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 NOVO PRI NAS  

ČLANKI

2 novi Članki v zadnjih 24 urah

KOMENTARJI BRALCEV
zadnja 2 dni

  • Tam ob Muri [+5]
  • Osebni in partner... [+9]
  • Lahko in težko
  • Slika tedna 47_2017

  • TRACKBACKS zadnja 2 dni

    Ni novih trackback komentarjev

    POVEZAVE zadnja 2 tedna

    Ni nedavnih novih povezav

     Aktualno  


     Mesečni koledar  
    Dogodki te strani

    sreda 22-nov
  • Marko Batista: Fluidni delci vulkanskega pepela

  • četrtek 23-nov
  • Javno vodstvo po ulični razstavi Moj kraj-moj svet

  • petek 24-nov
  • Slovenski gledališki založniki na 33. SKS

  • sobota 25-nov
  • Sobotna pravljična dežela

  • nedelja 26-nov
  • Maja Haderlap, gostja ob sklenitvi sejma

  • ponedeljek 27-nov
  • Zdravstveni kotiček

  • torek 28-nov
  • SIMPOZIJ - Steps towards liveable cities

  • sreda 29-nov
  • Karierni sejem MojeDelo.com

  • sobota 02-dec
  • Vikend samo za vaju - Shiatsu masaža za pare - 2. 12. do 3. 12. 2017

  • nedelja 03-dec
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani
  • Zakaj je Karel X. pokopan na Kostanjevici?

  • torek 05-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • petek 08-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • sobota 09-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • torek 12-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    V gozdu za našo hišo   
    torek, 25. julij 2017 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: kanika59

    V gozdu za našo hišo so se oglašale še zadnje ptice tistega dne; verjetno so se odpravljale spat, odhajale so v svojo »miževo deželo«. Klicale so druga drugo in najbolj glasne so bile tiste osamljene. Slišati je bilo, kot da se dogovarjajo med seboj, katera je kdo, kam bo legla, na kateri veji bo počakala…dočakala jutro. To ta zadnje, dočakala jutro, v naravi ni pogoj, je bolj odvisno od tega, kje je tvoje mesto in na kako visokem mestu si v prehranjevalni verigi.

    Bolj ko se je temnilo, manj klicev…odzivov ptic je bilo in na kraju je vse utihnilo. Gozd se je pogreznil v spanec, vendar ne v popolno brezmejno tišino. Nočna ptica sova se je oglašala, kot bi spraševala..preverjala, če so vsi njeni sostanovalci po svojih domovih, če so miške in voluharice pripravljene, da se gredo igro slepe miši in tisto, kdo lovi, in če je vse tako kot mora biti tam spodaj na tleh.

    Takrat še nisem imel vedenja, da je ravno sova največji nočni lovec, da je ptica roparica. Še dobro, da nisem vedel takrat, kakšna pernata zverina je. Lahko si samo predstavljate mojo pot v šolo Fram, skozi gozd v večernem… nočnem času. V kraju, kjer sem bil doma, Morje pri Framu, je bilo gozda v izobilju, na pretek. Kamor ti je segalo oko, povsod, kamor si se ozrl, kamor si stopil, ti je noga pristala v gozdu, povsod sama drevesa…grmovje. Gozda ni bilo samo tam, kjer je bila vas, in po dolžini magistralne ceste Maribor-Ljubljana, pa levo in desno od nje nekaj metrov ga tudi ni bilo. Verjemite, najlepše pomladi v gozdu so bile takrat, v tistem času, na tistem kraju. Ptice so po jutrih tako vneto…zaneseno, svatovsko pele, da si, če si hotel slišati sogovornika, moral govoriti glasno, da si se sploh lahko pogovarjal. Si lahko predstavljate spanje pri odprtem oknu zraven gozda in da te ptice s svojim petjem zjutraj zbudijo. Je še kaj lepšega, bolj prijetnega od tega, vas sprašujem. Ja je, boste rekli, mamin glas in imate prav; lepoto maminega glasu ne more odmeriti…odtehtati nihče na svetu. Tako v dobi odraščanja kot tudi kasneje je njen glas tisti, ki nam sega do srca, nas dela srečne in nas bogati, ko nam je hudo, nas bodri, nam daje moč in vero. Seveda tudi zime v gozdu imajo svoje čare, prav takrat nastajajo zimske pravljice, kot radi poimenujemo zimsko gozdno idilo. Pravzaprav, gozd je lep..zanimiv v vsakem letnem času, v vsakem letnem obdobju je neizmerno bogat. Jaz sem gozd, 'gošo', v moji rani mladosti doživljal na svoj specifičen način; meni podobno, bi rekli tisti, ki so me dobro poznali takrat v otroških letih. Posebej me je gozd očaral takrat, ko je veter majal drevesa. Videl in slišal sem, kako se veje dotikajo med seboj. Veje smrek, kostanja, bukve, hrasta, so se prepletale med seboj, kot da bi se iskali z njihovimi rokami, se božali, iskali medsebojno pomoč, da jih veter ne izruje, jih poškoduje..uniči.

    Po vsej globini gozda je tulilo, kot da so volkovi v njem, čeprav jih ni bilo, vsaj videl nisem nobenega. Hrumelo je in cvililo, kot bi ves gozd plesal hudičev ples in vsi prebivalci v njem, ko je veter pritisnil z vso silo narave, z vso močjo neba. Ves je ječal in veje dreves so se lomile in padale na tla, da je bilo slišati njihovo topo padanje in rezko lomljenje. V takih primerih sem gozd doživljal kot maso žive narave, ki se bori z nadnaravnimi silami od tam zgoraj, in vedno sem bil otroško vesel, da je on zmagal, da ni podlegel, čeprav je bil ves polomljen in skodran…razmršen. Še posebej se je videlo divjanje vetra…neurja v smrekovih vrhovih, kot kakšni amputiranci so bili videti. Danes takšno divjanje narave imenujemo vetrolom. Odpadle veje po tleh niso imele časa za umiranje..trohnenje, saj jim z bratom tega nisva »dovolila«. Vsak dan sva jih iz gozda nosila domov, da je imela mama kaj za podkuriti v štedilniku.

    Mrak se je že do dobrega storil, ko sva z bratom Tonetom še sedela tik ob gozdni gmajni za našo hišo in oponašala sovo. Tako z roko na ustih sva hukala, kot naju je naučila mama, kadar smo se v mraku po gozdu vračali domov. Spomnim se, kako se je neznansko zabavala, smejala se je, res da bolj po tiho, ko nama je govorila: »Če oponašaš sovo, potem te ni strah samega v gozdu.« Mamina trditev, da te je manj strah v takšnih primerih, ko si sam v temnem gozdu, ob tem pa še slišiš skovikanje sove, je bila bolj iz trte izvita, kar sem izkusil tistega večera.

    »Šmentana« sova tega poznega večera ni in bila pripravljena za sodelovanje z nama, ni nama hotela odgovarjati, čeprav sva se mučila in pihala…hukala v stisnjeni pesti na vse pretege, da so naju že pošteno bolele ustnice. Verjetno ni bila za nočni »žur« do zgodnjih jutranjih ur, zato sva se podala v hišo na večerjo, pa tudi tema je že bila in noč ima svojo moč. Trditev o noči in moči je imela zame takrat velik pomen, saj sem bil globoko, se razume otroško, prepričan, da imajo demoni in vsi njihovi spremljevalci zlega, v nočnem času svoje uradne ure…delovni čas in da je noč čas, v katerem se dogajajo same strašne reči.

    »Eden od vaju mora po vodo, če hočeta, da vam skuham žgance,« je rekla mama. »Zakaj pa nista šla po njo, ko je bilo še svetlo?« je še dodala, saj je videla, kako sva se z bratom spogledala. Sestrica Dora je bila še premajhna in ni bila vključena v misijo nemogoče. Po pitno vodo smo morali v gozd, studenec, saj je v tistem času imeti lasten studenec, vodovod pomenilo pravo razkošje. Mislim, da mi ni treba posebej razlagati, kdo je šel takrat po vodo in koga je mama »izbrala« za tako zahtevno nalogo, kot je prinesti vodo iz temnih…strašnih globin »začaranega« gozda. Pa tudi brat Tone mi je takrat za sveto obljubil, da mi bo naredil novo fračo in to kar naslednji dan, če se ne bom upiral in bom šel po vodo.

    V gozdu je bilo temno kot v rogu, kot v krušni peči pri stari mami, kadar sva bila pri njej in kamor me je brat večkrat zaprl, seveda v nezakurjeno. Niti prst pred nosom nisem videl od začetka poti, kasneje so se mi oči toliko privadile na temo, da sem lahko videl stezo in glavne…večje korenine. Bolj ko sem bil globoko v goščavi, bolj me je bilo strah. Vsepovsod sem slišal čudne glasove, kot da me kdo spremlja po grmovju, in temne sence so silile vame, da me pograbijo in odnesejo v višine, v svet strahu. Vsakih par korakov sem obstal in prisluškoval dogajanju okoli sebe, čisto preventivno, zaradi varnosti. Da ne bi kdo od vas pomislil, da me je bilo strah. Kakšen strah neki, mene pa strah? Od same groze še pomisliti nisem upal nanj, bolje rečeno, od strahu sem pozabil, da pa me je bilo strah. Dihal sem bolj poredko in v sencih mi je razbijalo, vendar sem vedno hrabro stopil naprej. Kar bo, pa bo. Oči sem imel tako na široko odprte, da so mi skoraj izstopile iz jamic, še dobro, da se nisem videl v obraz. V hlačnem žepu sem imel pipec (ribico, namreč takšne oblike je bil ročaj) in bil je rdeče barve. Kupil mi ga je oče, ko je bil na sejmu v Mariboru. »Pa glej, da koga ne porežeš, pa nase pazi!« je še dodal, ko mi ga je podaril. Tako močno sem ga stiskal s pestjo desne roke, da me je že bolela, vendar sem se počutil kar bolj varnega, orožje je le orožje.

    Blizu kraja, kjer je v kotanji ležal majhen a bister studenec, se je iz bližnje veje oglasil čuk. »Skovik, skovik« je ponavljal in takrat se mi je zdelo, da me bo konec. Tisti hip…trenutek sem se spomnil vseh pogrebov, kolikor sem ji kdaj v življenju videl in vseh krst z mrliči. Spomnil sem se tudi na kmeta, soseda Lačna, ki je umiral na svojem domu, saj takrat ni bilo tako kot danes, ko se hodi umirat v bolnice. Cele dneve je ubožec vpil od bolečin in govorilo se je, da ima raka na mehurju. Pa tudi mrtev sošolec Zlatko iz Frama mi je prišel pred oči.

    Spomnil sem se tudi starega ata, ki je nam otrokom ob večerih ob medli svetlobe petrolejke pripovedoval zgodbe iz prve svetovne vojne, njemu pa jih je pripovedoval njegov oče. Zgodbe so bile srhljive in so govorile o mrtvih…ranjenih konjih, ki so tekali po bojiščih, o ljudeh…vojakih, ki so hodili okrog po fronti brez glav.

    Z zadnjimi močmi sem se komaj utrgal iz objema groze, zajel vodo in pri tem pazil, da me iz temnih vodnih globin ne zagrabi kakšna nevidna roka. Trave, ki je visela nad vodo, sem se spretno izmikal, saj nikoli ne veš, kaj je za njo, sem si dopovedoval. Kar naenkrat sem odskočil nazaj od studenca in malo je manjkalo, da nisem s kanglico vred telebnil nazaj na hrbet v močvirje. Vzrok bliskovitega reagiranja je bil trenutni odsev lune v vodi, ki je sijala preko mojega ramena. Tako me je prestrašila, da nisem vedel, kaj je in od kod prihaja ta nevarnost, saj sem videl samo žarečo prikazen v vodi.

    Odhitel sem proti domu in sprva sem tekel bolj počasi, potem pa vse hitreje in hitreje. Četudi bi me takrat kdo preganjal, verjemite mi, da me ne bi dobil. Kar nekoliko krat pa sem ustrelil kozla, padal sem in se pobiral, vendar sem pri vsej tej akrobatiki spretno čuval vsebino kanglice; seveda, kolikor se je pač dalo v tem začaranem krogu strahov in zmešnjav. Da bi se uzrl nazaj, če me kdo zasleduje, niti pomislil nisem, ni bilo pravega časa za stvari, ki so se odvijale v gozdu za mojim hrbtom. Lažje mi je bilo, kadar se je izza oblakov pokazala luna, pa čeprav samo za trenutek. Moj prvi in edini cilj je bil, da čim prej pridem do doma, da se rešim temnega gozda in da, kolikor še se spomnim, zlepa ne grem več sam v gozd po vodo, pa jaz jedel žgance ali ne.

    Vse je bilo takoj boljše tisti hip, ko me je mama objela, me potolažila, mi povila obtolčena kolena in sploh, ko je zadišalo po žgancih.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja kanika59
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • V gozdu za našo hišo | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2017 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,27 seconds