Zelo rada imam poletne večere. Na široko odprem okno in prisluškujem orkestru čričkov. Njihovo petje v meni obudi spomin na dneve, ki sem jih preživela ob morju, ko sem lahko večer za večerom poslušala njihove ubrane zvoke, ki so jih dopolnjevali prodorni glasovi škržatov in šumenje morskih valov. Ti zvoki narave so zame najlepša uspavanka na svetu in prav tako je ni lepše budnice od živahnega ptičjega žgolenja, s katerim ptice izražajo neizmerno radost in jo nesebično delijo z vsemi, ki odprejo srce za njihovo govorico.

Če se odpravimo v naravo z odprtim srcem, bomo hitro opazili, da celotna narava seva neizmerno harmonijo, ki nas umirja. Raznolika drevesa poskrbijo, da se ob pogledu na njihove zelene krošnje spočijejo naše oči. Prostrani cvetoči travniki nam dajejo občutek svobode in številni glasovi živali v nas prebudijo mir. Naj se oglašajo še tako glasno, glasovi živali nikoli ne kalijo harmonije narave, temveč se zlivajo z njo v celoto in tvorijo enost, in to nas pomirja.

Naj so morski valovi še tako glasni, v naši notranjosti vendarle vedno znova prebudijo globok mir in voljo do življenja. In najsi slapovi šumijo še tako mogočno, nas vedno očarajo in v sebi občutimo mogočno življenjsko energijo, ki nikoli ne usahne. In če se takrat poglobimo vase, lahko kljub bučanju začutimo v sebi sproščenost in mir.

Ljudje smo del narave, čeprav smo se z našim načinom življenja, ki traja že dolga stoletja, zelo oddaljili od nje. Toda v takšnih trenutkih lahko spet začutimo, da smo del tega čudovitega življenja. Harmonični zvoki v nas prebudijo pozitivne občutke in misli, ljubezen do življenja, do ljudi in vse narave in zato lahko postanemo eno z naravo, kajti samo tisti, ki v sebi nosi pozitivne občutke in misli, lahko prispeva k harmoniji in enosti.

Sprehajam se ob jezeru in nenadoma labodja družina pritegne mojo pozornost. Kakšna gracioznost in eleganca, kakšna samozavest. Občutim ljubezen in skrb labodjih staršev in popolno zaupanje mladih labodkov. Prav tako zaupljivi so kot večina človeških otrok. In ob skrbnih in ljubečih starših se počutijo popolnoma varne.

Pogledam v sinje modro nebo in se zavem svobode, ki jo občutijo ptice. Poslušam njihove glasove in spoznam, da je v vsej naravi komunikacija in da je vsak njen prebivalec del njene popolne celote.

Pogledam pod bistro morsko gladino in pred mano zaživi svet morskih prebivalcev – raznovrstnih pisanih rib, rakov, velikih in malih želvic ter še mnogih drugih živali. V njihovem gibanju spet opazim eleganco in prefinjenost, tenkočutnost in umirjenost. Ob pogledu nanje ponovno začutim mir in povezanost z vsem, kar živi.

In potem se zazrem sama vase in se vprašam: Kakšna sem pravzaprav jaz? Sem podobna tem čudovitim prebivalcem narave? Je tudi v meni mir, eleganca, prefinjenost in samozavest, ali pa velikokrat sevam v svet ravno nasprotno od tega? In kako takšni neharmonični in negativni občutki vplivajo na vse te živali?

Kolikokrat ljudje hote ali nehote skalimo mirno življenje prebivalcev narave, jih s svojim ravnanjem zmedemo in nanje vplivamo tako, da tudi same postanejo neharmonične in napadalne. Nobena energije se ne izgubi, najsi je pozitivna ali negativna. S svojimi pozitivnimi občutki prispevamo k miru in prijateljski povezanosti, z negativnimi pa k razdoru in napadalnosti. To smo gotovo že vsi kdaj doživeli. Če smo sitni in razdraženi, se ta nejevolja kmalu prenese tudi na okolico. Če pa smo umirjeni in zadovoljni, takšno kmalu postane tudi okoli nas. In če to traja dlje časa, se vse skupaj samo še stopnjuje.

Zato si želim prispevati k miru in uravnoteženosti življenja na Zemlji. Čeprav sem samo majhna kapljica v mogočnem Božjem oceanu, vem, da povezana z Bogom zmorem veliko. Vedno je tako – če delamo sami, nam hitro zmanjka moči, če pa nas Bog vedno znova napolnjuje z novo energijo in močjo, postanemo dinamični, polni energije in novih idej.

Da, v nas je zelo veliko, le naučiti se moramo vse to spet prebuditi v sebi. Ljudje smo velikokrat nejeverni, nezaupljivi, brez upanja, toda ko enkrat začutimo v sebi Božjo bližino, se vse to za vedno umakne. Takrat se zavemo, da povezani z Njim lahko dosežemo zelo veliko. Vedno, kadar se nesebično odločimo, da bomo narediti nekaj pozitivnega, da bomo delovali za višje vrednote, nam bo Bog stal ob strani.

Ko se v molitvi obrnemo Nanj in Ga prosimo za pomoč, lahko občutimo Njegovo odobravanje, začutimo, kako nas spodbuja in vodi tako, kot ve, da je najbolje za nas in za cilj, ki ga želimo doseči. Takrat spoznamo, da se Bog, ki nas je nekoč ustvaril in je zato naš večni Oče, veseli vsakega našega napredka in nam je pripravljen stati ob strani, če se mi odločimo Zanj.

Bog vedno znova obarva drevesne krošnje in cvetoče travnike. Bog daje pticam krila, da lahko letijo. Bog vodi in usmerja vsako žival, ki zato izžareva Njegov mir, prefinjenost in gracioznost. In Bog želi voditi in usmerjati tudi vsakega človeka, kajti želi si, da smo srečni, samozavestni, da v sebi nosimo upanje, zaupanje in ljubezen do vsakega človeka in do vse narave. Če se odločimo Zanj in napravimo prvi korak k Njemu, tako da se povežemo z Njim v globoki srčni molitvi, nam bo Bog prišel veliko korakov naproti.

Takrat začutimo, kaj je resnično življenje. Začutimo, da to, kar živimo tukaj na Zemlji, ni vse, temveč da je življenje veliko več od tega. Zavemo se, da smo vredni neskončno več kot si mislimo. Pa ne zaradi titul in častnih naslovov, temveč zaradi tistega, kar spi globoko v naši duši in kar lahko samo Bog, naš nebeški Oče in Kristus, Njegov Sin in Odrešitelj vseh duš in ljudi, ponovno prebudita v nas.

In takrat bomo spet postali del ubranega orkestra narave. Naša govorica bo spet harmonična in naše gibanje graciozno in prefinjeno. Naši občutki ne bodo več grobi in sovražni, temveč iskreni in nesebični. In naše misli ne bodo več razdiralne, temveč bodo prispevale k enosti in povezanosti z vsem, kar živi.