Dandanes pogosto slišimo tarnati upoštevanja vredne mislece, kako poganski postaja svet, kako brezobzirno podira nekdanje ponosne pomnike in postavlja nove, negotove, pogosto votle in dvomljive vrednosti, pa vendar živahnejše, saj so njihovi, tvorba novodobnega, včasi predvsem umišljenega in nadutega človeka.

Težko bi tem mislecem dopovedoval, da se v nečem vendarle motijo. Namreč v svojem pojmovanj "poganskega". Izraz sicer lahko privzamemo kot legitimen, če mu damo celotno vsebini z vso pozitivno in negativno konotacijo. Kot je poganski včasih ožigosan z malikovalskimi primesmi, tako je prav tisti poganski novodobnik tipičen iskalec skozi labirinte življenja in smrti. Pri tem se normalno ta novi človek neprestano spotika ob dobre in slabe stvari, praktično ob vse, kar mu pride na pot, omahuje, se zgrudi, spet vstane in hiti naprej proti samo njemu vidni svetlobi.

Kot da so se zamenjala pojmovanja. Ko da so se preoblikovala verovanja. Duh je prijel za vajeti človeštva. In tisti Svetli in tisti Temni. Ko da se začenjajo uresničevati mračne napovedi Apikalipse. Toda novodobnik se pri tem ne ustavlja, ne zastrmi se, da bi trezno razmislil, niti ne zadrhti, nadaljuje svoj predrzni korak, dokler ne bo omahnil. Toda vprašanje je, ali bo to zanj osebno in za vse, ki so odvisni od njegove poti, v dobro ali hudo. Na to vprašanje pa si niti skuša ne odgovoriti. Dela se, ko da bi bil nezmotljiv. In v tem tiči glavna nevarnost te avanturistične poti.

Novodobnik, za hip se ustavi! Oglej si svet, ki te opazuje! Ni vse dobro, kar je novo, kot ni vse slabo, kar je staro...