To poletje so bili julijski dnevi še posebej sončni in vroči.
Ob strugi reke Nadiže in v njej se je hladilo ogromno turistov, pa tudi domačini so izkoristili njene blagodejne usluge.
In tako sva se tudi s soprogom odpravila v njeno naročje, da se osveživa. Čeprav je bil že večerni čas, je v njej čofotalo mlado in staro. Prijetno topla voda je osvežila najini telesi. Ko sem se preoblačila, sem nehote opazovala živelj okrog sebe. Nedaleč stran sta iz vode prilezla dva rosno mlada zaljubljenca. Poljubček sem, poljubček tja. Bila sta nepopisno lepa. Oba temnih las, smejoče žarečih črnih oči. Ko sta se njuna nasmejana pogleda srečevala, je iz njiju žarela vroča ljubezen.
V tistem trenutku se je v meni obudil spomin na najino julijsko noč.
V pogorju breginjskega Stola, na višini 730 metrov, so Predela, nekdanje senožeti, kamor prispeš po petinštiridesetih minutah hoje po strmi poti iz Kobarida. V ne tako davnih časih so tam kmetje urejali travnike, jih kosili in seno s posebno vlečnico spravljali v dolino, zato je marsikje stal tudi senik. To področje je bilo že dolgo opuščeno.
Na začetku pobočja Predel je stal star senik, ki ga je od staršev podedoval moj soprog. Odločila sva se, da senik podreva in na njegovem mestu zgradiva majhno kočo. Tako sva vse proste dneve dograjevala kočico. Ni bila še dokončana, a vendar sva že lahko prespala v njej, na spalni blazini. Uživala sva, ko sva jo dopolnjevala.
V Bovcu so koncem meseca julija prirejali prireditev s plesom. Četudi utrujena od dela, sva sklenila, da jo obiščeva in po plesu kreneva k najini koči v »Prdela«, kot se reče po domače Predelom, tam prespiva in naslednji dan kaj postoriva. Zvečer sva se odpravila.
Po prihodu v Bovec so naju zvoki poskočne glasbe hitro ponesli v vrtinec večera. Srečala sva znance in se z njimi zaklepetala. Bilo je prijetno druženje in ob kapljici vina obilo smeha. Objemi v ritmih glasbe so naju vedno bolj razvnemali. Po nekaj urah sva nasmejana in razigrana sklenila, da se odpraviva h koči. Odpeljala sva se.
Ko sva stopila iz avta, naju je ovila toplota julijske noči.
Pripravila sva si ležišče na travniku pred kočo, se objela in zažarela v strastnem ljubezenskem objemu. Po umiritvi sva se zazrla v jasno nebo in občudovala padanje utrinkov, si vsak po svoje nekaj zaželela, se drug k drugemu privila, na lahko odela in zaspala. Jutranja rosa naju je tako rekoč umila in naju do dobra zbudila.
Kako se te lahko neki bežen pogled dotakne in popelje v tvoje, davne, nepozabne spomine.
To poletje so bili julijski dnevi še posebej sončni in vroči.
