Zdaj že malo postarane gospodinje, smo hrano in gospodinjske potrebščine, kupile le enkrat na mesec. Običajno še isti dan, ko je oče dal mami plačo, če je ni že prej zapil na puf v bližnji gostilni. Ja tudi to se je dogajalo, in špeža je šla rakom žvižgat in ribam pet. Mega nakup je bila ozimnica, ki je bila sestavljenka iz niza števila poljskih pridelkov.

Tudi drva  niso smela odmanjkati.  Mularijo, ki je šla u šulo je blu treba tudi obleč in obut, da ne govorimo kulku knjig in zvezku so rabli. Otruk je blu tulku kukr jih je bug dau. Tri štiri, šjst in vječ odvisnu kako ljuba mu je bla kakšna družina.  Ni bilo lahko, a s pomočjo sindikatov smo ozimnico nekako le spravili pod streho.

Ne vem kako bi zmogli, glede na revne plače, če ne bi bilo obročnega odplačila. Sindikat je bil mega skrbnik in organizator življenja delavskih množic. Ni več sindikatov in ni več delavskih množic, vse se je spreobrnilo in spremenilo.

Ljudje tarnajo, radi bi dobro in varno živeli a se nekako ne izide. Za silo se le prerinemo skozi mesec kljub draginji, ki ji ni videti kraja. Kakšen bo naš jutri sam Bog ve. Hitimo, samo vprašanje je, če vemo kam se nam tako zalo mudi. Grozno hitimo tako, da ne utegnemo biti tu in zdaj.

Sodobni mega markretih so nesramno bogato založeni, dostopni vsem, ki premorejo vsaj kakšen euro. Reveže hrani cesta ali pa sociala.  

Potrošništvo? Kaj pa vem? Nič slabega ne vidim v njem.  Zdej smo si bot, tudi mi imamo gnili kapitalizem, in to kar smo hodili kupevat v Trst in Avstrijo kupimo kar lepu doma.  Celo v naši od sveta pozabljeni Bistrici se dobi skoraj vse.  Tudi kitajske rube se ne fali. Ma, ki je taku lepu kupevat. Malu smo bogati, »kaj nje«? v primerjavi z reveži, ki niti za kruh nemajo, o penziji pa lohku samu sanjajo.  

Nekaj zaloge kar prav pride, ne rečem da ne. Nekega dne, ko sem v predalu razvrščala živila se mi je utrnila zanimiva misel.  Ej tole hrano bom pokuhala, do zadnje pašte, zadnjega zrna riža, fižola......  Neverjetno že mesec in pol uporabljam hrano iz zaloge, in še vedno se kaj najde. Tudi kakšno alpsko mleko z oznako »trajno« se najde, in res ne vem, kako je kravam to uspelo. Kruh, mleko in ostale stvari kupim sproti. Za kruh pa niti  pomembno, da je dnevno svež. Sploh ni slabo, če te zbirčnost ne daje.

Pravijo, da se nam glede hrane slabo piše. Za enkrat jo še ne zmanjkuje, cene ji pa strmo lezejo navzgor. 

Zapuščene in neobdelane njive čakajo na pridne roke, da jim bodo vrnile življenje. Tudi na vrtu se da marsikaj pridelati.  Kašna vreča žita, krompirja in fižola res ne more biti odveč.  Meso? Ja in ne, ni preveč zanesljivo, ker je pokvarljivo. Če zmanjka elektrike za dalj časa, kar se lahko zgodi, niti za pse ne bi več bilo dobro. Kleti v sodobnih stanovanjskih blokih pa niso primerne za hrambo živil. 

V mojem malem gospodinstvu gredo zaloge h kraju. V kleti in predalih nastaja prostor za novo zalogo. Predvsem bo to hrana z daljšim rokom trajanja. Za zimo krompir, kislo zelje in še marsikaj, kar se v kleti dobro ohrani.

Seveda to ni trajna rešitev. Čuden je ta svet, bogati so vsak dan bogatejši in revni vsak dan revnejši in temu ni videti konca. Kakšen bo naš jutri? « Vrag naj vzame,« naj si ga vzame saj tako in tako je to njegov izdelek. Karta za v Nebesa nič ne stane, tudi čakalne vrste ni, samo spomniti se je treba, da Nebesa so.

Ne jemlji življenja preveč resno, itak se iz njega živ ne izvlečeš.