Dogodek se je pripetil pred nekaj leti nekje jeseni, ko sem se proti večeru s hčerko peljala domov od obiska pri materi. V križišču sem zavijala proti domu, ko sem nenadoma zagledala starejšega gospoda manjše postave, s klobukom, ki mu je delno zakrival obraz. Stal je na robu ceste v križišču in štopal. Jaz, ki štoparjev zaradi slabih izkušenj iz mladosti ne pobiram, sem se kar naenkrat ustavila, odprla vrata avta in vprašala, kako mu lahko pomagam.

Brez besed se je na hitro vsedel na zadnji sedež mojega avta. Izgledal je ves premražen. Vprašala sem ga, od kod prihaja. Bil je sicer redkobeseden, a mi je povedal, da je prispel že dopoldan v naše kraje, seveda s štopom ter nato nadaljeval pot na Hrvaško, kamor je šel po zdravila za svojo bolno in ostarelo ženo, ker jih pri nas v lekarni ni bilo mogoče dobiti. Vrnil se je ravno tako s štopom in sedaj bi rad šel domov.

V avtu je ves čas vladala neka toplina, čutila sem nekaj “posebnega”. Gospod me je prosil, naj ga odpeljem na avtobusno postajo, da bo počakal na avtobus. Nisem mu mogla odkloniti prošnje, saj je izžareval toliko topline in ljubezni. Odpeljala sem ga, ne glede na svoj strah pred zdaj že bivšim možem, ki me bo kot ponavadi, če malo zamujam, ošteval, da že spet “pozno” prihajam domov, na 20 km oddaljeni bencinski servis, kjer se ustavljajo tovornjaki, z mislijo, da se tam že najde nekdo, ki ga bo odpeljal domov. Do večje avtobusne postaje je bilo namreč še daleč. Ves čas vožnje se je čutil neki mir, kot da smo se v nečem “kopali”. Preden sva se na bencinskem servisu od njega s hčerko poslovili, sem segla v torbo, vzela denarnico in mu dala skoraj ves denar, kar ga je bilo, za malico in pot, enako je hčerka segla v svoj žep in mu dala svojo žepnino. Bil je zelo hvaležen, rekoč, da nama bo ob priliki vse vrnil. Začele so me oblivati solze, ki sem jih že ves čas vožnje zadrževala v sebi. Na trenutek sem se obrnila proč od njega ter obračala avto, a njega že ni bilo nikjer, kar izginil je. Obračala sem glavo na vse strani, a ga več ni bilo…

Komaj sem se uspela pripeljati do doma. Zaprla sem se v spalnico, solze pa so kar tekle in tekle, brez da bi vedela, kaj se dogaja. Jokala sem dolgo v noč. Naslednje jutro sem se zbudila z mislijo na starega gospoda. Obšel me je občutek topline in se je moje jokanje spet začelo. To se je ponavljalo nekaj časa. Ves čas sem imela občutek, da sem imela stik z neko meni neznano, zelo fino energijo, ki me je božala, ljubila, očiščevala...

Še sedaj po teh letih, ko to pišem, mi prihajajo solze na oči in celo moje telo vibrira v neki fini energiji. Vmes me preplavlja občutek ljubezni in prebudi v meni tisti stari, pozabljeni občutek, da mi je ta energija dobro poznana, da me spominja na dom… To je bil moj prvi taki stik z nečim nevidnim, a vendar tako prijetnim, da se počutim blaženo, ljubljeno, pomirjeno ... tega občutka pač ni moč opisati, kakor tudi ne več pozabiti.
Hvala za to izkušnjo, komurkoli že!