NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.

Vpiši se ali pošlji email na: soncna@pozitivke.net.
Več o sončni pošti >>
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 20.000 bralcev.

 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 NOVO PRI NAS  

ČLANKI

2 novi Članki v zadnjih 24 urah

KOMENTARJI BRALCEV
zadnja 2 dni

  • Denis Laura
  • Koristni nasveti ...
  • Kandidozna kislos...

  • TRACKBACKS zadnja 2 dni

    Ni novih trackback komentarjev

    POVEZAVE zadnja 2 tedna

    Ni nedavnih novih povezav

     Aktualno  


     Mesečni koledar  
    Dogodki te strani

    četrtek 17-avg
  • Čarobni prsti

  • petek 18-avg
  • Sočna vilica

  • sobota 19-avg
  • Fest po rokovem 2017

  • nedelja 20-avg
  • Triatlon Celje Letno kopališče

  • ponedeljek 21-avg
  • Ana Čigon: Na Ljubo!

  • torek 22-avg
  • Grill and Chill

  • sreda 23-avg
  • Smolnik na Pohorju

  • četrtek 24-avg
  • NOVO V SLOVENIJI! - Predavanje o Rolfingu in Rolfing terapije

  • petek 25-avg
  • Počitnice Telo je tvoj prvi dom, Bašanija od 25.8. do 30.8.2017

  • sobota 09-sep
  • 16. EKOPRAZNIK v soboto, 9. septembra 2017

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Dragi božiček...   
    sobota, 24. december 2016 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    DRAGI BOŽIČEK...
    Oziroma Dedek Mraz ali kdorkoli si.....
    Še vedno sem otrok po duši, čeprav ne verjamem več vate. Vsako leto pa vseeno napišem pismo s svojimi željami. Kaj pa vem, morda se mi kakšna uresniči.

    Razmišljala sem, za kaj vse sem v življenju hvaležna in ugotovila, da sem hvaležna za vse, kar je več od tega, kar sem bila navajena kot otrok. Hvaležna sem za veliko stvari, pa jih ne bom naštevala. Imam tudi veliko želja, ampak po glavi se mi že dolgo plete misel, zakaj moji otroci niso hvaležni za vse malenkosti in velike stvari, ki jim jih nudim. In se mi je posvetilo.

    Zato, ker so od začetka navajeni, da jim določeno okolje in stvari nudim in so jim samoumevne. Če jim kaj odvzamem od tega, so jezni in razočarani, če kaj dodam, so veseli le za trenutek. Zato, ker so navajeni določenega ugodja in luksuza, ki jim ga lahko nudim. Zato so nekateri otroci, ki jim je nujen manjši lukzus in morda manj ljubezni, hvaležni za kakšno stvar ali objem, ki je več kot to, kar so navajeni. Drugi, ki imajo več vsega kot moji dami, pa niso hvaležni niti za tisto, za kar sta moji punci. Vsak zase ve, poanta je, da so otroci ego bitja, ki jim je tisto, kar jim je od malega dano, samoumevno.

    Zato niso hvaležni za stvari, ki jih jaz sedaj vidim drugače.

    Ne glede na to, da vsak dan svojima hčerama ponavljam, kaj pričakujem od njiju, da bi želela določeno pomoč pri delih, da sem tudi jaz utrujena in da bi takrat rada, da ne vpijeta, da se samo stisnemo in beremo skupaj, da tudi jaz potrebujem svojih pet minut kdaj pa kdaj. Ne, ravno takrat, ko sem v prostoru s tako energijo, sta onidve nemogoči. In to se nalaga dan za dnem, nezadovoljstvo, tako kot kdaj s partnerjem, ko mu ne poveš, kaj te muči in se natlači v glavi toliko stvari, da naenkrat zaradi malenkosti eksplodiraš, pa nihče ne ve, od kje sedaj ves ta gnev.

    In ko sem prišla do tega spoznanja, sem se odločila, da ne bom več uporabljala glasu, ker imam naproti dve dami, ki imata moje gene in je razumljivo, da sta mi vedenjsko tudi malo podobni in nima smisla karkoli reči, ker me ne slišita, ampak se samo pripravljata za napad. In ko smo v tej energiji, vem, da izkupiček pogovorov in dretja ni nič kaj obetaven.

    Zato sem se odločila, dragi Božiček, da njima in tudi tebi napišem pismo. Morda bo sprememba rutine obrodila sadove. Kaj si želim v novem letu, pa ne bom razlagala naglas, je že vse dolgo napisano. Nekaj že izpolnjeno, nekaj bom še dodala. Ne potrebujem vsega, niti vse naenkrat izpolnjeno, dovoli, da se še malo učim in poigravam z idejami. Bi pa rada, da puncama oddaš pismo njune mame. Kaj pa vem, kako bo, pustim se presenetiti.

    DRAGI MOJI PUNCI.

    Pišem vama zato, da me bosta poslušali do konca, ne potrebujeta nič posebnega reči, samo razmislita.

    Zelo, zelo vaju imam rada, za vaju bi naredila vse na svetu, tudi umrla, če bi to vaju rešilo.

    Dokler pa bivamo skupaj in smo družinica, bi vama rada povedala naslednje.

    Hodim v službo, dve službi celo, da lahko plačam račune, za elektriko, vodo, smeti, pralne praške, stroje, ki jih potrebujemo, žarnice, popravila, barvanje sten, da nam je lepo, čiščenje stanovanja in še se najde. Kupujem hrano, ki jo imata radi, pazim, če le zmorem, da imata vedno na voljo, kar želita. Pazim, da imata toplo in za obleč ter obuti. Pazim, da imamo kar najboljši odnos, če le zmorem. Trudim se sodelovati z vama, razumeti vajine slabe in dobre dni, trudim se z vzgojo, ker smo različne, da bi le se imele udobno.

    Vozim vaju na treninge, pazim, da se vajini prijatelji počutijo udobno pri nas in da niso lačni.

    Nosim perilo dol, ga sortiram, vse kepice nogavic mirno raztegnem, da se sploh operejo, ga operem, ga zložim, ga zlikam in ga prinesem nazaj. Sesam neumorno, drgnem kuhinjo, dajem v stroj, iz njega, in to večkrat na dan. Pečem vama kruhke, pazim, da sta veseli. Kupujem deodorante, vse za umivanje zobk in telesa, fene, glavnike, zobne nitke, kozmetiko, da bosta moderni in to ekološko, da bosta seveda čimbolj zdravi, ni da ni. Še in še bi lahko naštevala. Povedala pa bi rada naslednje.

    Tudi jaz sem utrujena, tudi jaz imam slab dan, tudi meni kdaj v službi nekaj ne plačajo, tudi jaz dobim slabo oceno, pa se trudim vaju s tem ne obremenjevat.

    Sem pa zelo žalostna, ko vidim, da perilo, ki ga zlikam, leži po vsem stanovanju, odprti bonboni, vrečke ležijo, kjer vama padejo, odejic nikoli ne pospravita za seboj, drobtin, kot da jih ne vidita, vse, s čimer se igrata in uporabljata, ne najde več svojega mesta. Ko vidim vsako jutro, ko vaju odpeljem v šolo, to svinjarijo, se mi dan ne začne lepo. Ko vidim to nespoštovanje vsega, kar je vama samoumevno, da je moje delo, se mi jeza prepleta z nemočjo.

    Se nekaj trudita, vendar zelo malo. Zelo samoumevno vama je, da bom uredila jaz. Ampak dragi moji, ali si predstavljata, kako bi me razveselili, če bi se spomnili kdaj na to in brez besed uredili, ali sta morda pomislili, da kakšna vajina minuta dela odnese meni minuto časa zase, da se lahko spočijem.

    Če bi samo pobrisali, posesali in zložili za sabo.

    Ali ne bi bilo fino, ko bi vsaka za sabo sproti pospravila, kar razmeče, pa bi lahko imele čas za branje, stiskanje na kavču ali pa se pogovarjale, namesto da vsa slabe volje skačem gor in dol in mi na obrazu vidita, da nisem srečna. Ali si ne želita srečne mame, kateri bi lahko iskreno povedali, kaj želita in si mislita in bi jaz skušala razumeti, ker bi vedela, da se tudi vidve trudita po najboljših močeh.

    Samo malo razmislita, kaj lahko vidve storita za moje dobro počutje in vesta, če se bom jaz počutila dobro, ne bom sitna in zoprna, ampak bom imela čas razmisliti, kako rešimo zapletene življenjske situacije in težave, v katerih se znajdeta tudi vidve včasih.

    Pa ne pozabita, samo razmislita, pa vedita, da vaju bom imela kljub temu, če ne bosta upoštevale tega pisma, še vedno zelo rada.

    Vajina snažilka, zdravnica, mamica, očka, učiteljica, učenka, pisateljica, perica, likarica, kuharica, svetovalka, taksist, nekdo na katerega se vedno lahko zaneseta, stilska svetovalka, frizerka, manikerka, sovražnica in prijateljica, vajina mama.

    Sonja Mušič
    Vir:  www.mychi.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.mychi.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Dragi-Bozicek-Pismo-Prosnja

    No trackback comments for this entry.
    Dragi božiček... | 3 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Dragi božiček...

    Prispeval/a: Astronom dne sobota, 24. december 2016 @ 09:22 CET

    Draga požrtvovalna mama ...
    Nisem Božiček, pa tudi Dedek Mraz ne. Sem samo en ljubitelj zvezd na nebu, za katere vem, da jih obožujeta tudi oba dobra decemberska moža ...

    Trga se mi srce ob izpovedi tako požrtvovalne mame, ki bi naredila za svoji hčeri vse. Res je vsemogočna tale mama, kapo dol ... še Božiček ali Dedek Mraz ne vem, če bi vse to zmogla naredit ...

    A dobra mama je pozabila na eno majčkeno malenkost, ki pa jo Božiček in Dedek Mraz dobro poznata ...

    Ne niso darila !

    Ena mala pozornost - pred vsemi naštetimi opravili. Ena mala pozornost do hčera, ki ju skoraj dobra mama ne opazi ob svoji požrtvovalnosti in preobremenjenosti... Vprašat ju, kaj si onedve želita... Pokukati v njun svet ... Pogledat svet iz njune perspektive ... Ne to šparat za čas, ko bo vse pospravljeno, vse narejeno in vse na svojem mestu ... Ne šele, ko bo vse oprano, zlikano, zloženo ... Prej, prej ... Da ne bo prepozno ...


    Dragi božiček...

    Prispeval/a: AnaH dne nedelja, 25. december 2016 @ 08:34 CET
    Spodbuden članek, lepa prošnja hčerkama in odličen prvi komentar; hvala zanje!

    Že nekaj let spremljam oddaje o vzgoji otrok, najljubša mi je Supervaruška z Jo Frost. Toliko zamujenega sem ugotovila prepozno, ko sta moja otroka že davno odrasla. Saj so bile še podobne TV-oddaje, a ta je res izredna, če jo še kdo kje odkrije.


    Dragi božiček...

    Prispeval/a: Nan dne nedelja, 25. december 2016 @ 11:53 CET

    Najslabše, kar lako storiš je, da otroku sugeriraš kako je on odgpovoren za tvojo srečo.

    Otroke se ne izsiljuje !






    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2017 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,25 seconds