Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20090214124811419




Če bi te izgubil...

ponedeljek, 15. maj 2017 @ 05:02 CEST

Uporabnik: kanika59

Travnik nad vasjo je bil dobesedno obložen z rožami in cvetočimi travami; bil je kot cvetoča preproga stkana iz pomladnega cvetja, ves je bil pisan in ni je bilo barve, ki bi ne bila vpletena vanj.
Prevladovala je rumena barva. Bilo je, kot da bi po livadi razprostrl plašč brahmane (duhovnik v indijski kasti). Vse je tako božansko dišalo, dišalo je po medu, po lepoti; dišalo je po pomladi.

Rosa, ki je visela v drobcenih kapljicah kot mali kristalčki na steblih trav ujeta med cvetove travniških zvončnic, je bila skozi prizmo pajkove mreže videti kot lestenec v pravljičnem gradu. Vsa trata se je lesketala v pomladnem soncu. Čebele so prekrivale celotno poljano in bilo je slišati, kot da dan poje; vse je bilo kot en velik čebelnjak.

Črički so godli in čmrlji so od časa do časa s svojim globokim basom pomagali celotnemu zboru. Iz bližnjega grmovja se je oglašala ptica, ki je tako ubrano žvrgolela, da je s tem dajala vsemu še bolj magično lepoto. Sonce je prijetno grelo in rahel vetrič je celotno poljano zibal, jo spreminjal iz časa v čas v valovanje cvetočega morja. Videti je bilo kot zeleno pisano prostranstvo…ocean, ki v valovih odhaja in se znova počasi vrača, in, kot se spodobi za takšno naravno lepoto, zažari…vzvalovi v pomladnem vetru.

Stala sta drug ob drugem in se predajala lepotam narave, bila sta brez besed. Besede niso bile potrebne in tudi čričkovega petja verjetno nista marala motiti. Objel jo je okrog pasu, jo nežno dvignil v naročje in z gotovim korakom odšel v prostor pod pečino sredi travnika. (V okrilju pečine obrasle z lesko so pastirji okoliških kmetij preživljali čas, ki je bil rezerviran samo za njih.) Položil jo je na mehki mah in pokleknil zraven…pil iz njene globine toploto srca. Z roko ga je narahlo povlekla k sebi, da je poljubil zaklad pod njenim popkom. Lepa je bila, lepa v globino duše, lepa na prvinski način. Še posebej je bila lepa, ko je bila v elementu doživljanja notranjih čustev in lepot. Zaradi teh vrednot jo je ljubil preko vseh meja; ljubil, kot se ljubi žensko, ki si to zasluži; žensko, ki ve o življenju nekaj več; žensko, ki ljubezen imenuje življenje.
»Krasna si!« ji je šepnil na uho, »vse ženske ste med ljubljenjem tako lepe, obraz imate tako božanski, poseben.«

Samo gledala ga je, ni mu odgovorila, prsi so se ji dvigale hitreje, bolj poudarjeno, sunkovito, zajemala je zrak. Po kratkem predahu…molku ji je zaupal svoje občutke, kot ni še nobeni. Zaupal ji je, kar je imel že lep čas v sebi, moral je dati ven, na zrak, moral je povedati njej. »Če bi te izgubil,« je dejal, »lahko bogovi gledališče, ki mu pravijo svet, kar zaprejo, odvijejo zvezde, zvijejo nebo in vse odpeljejo, kjer je nekoč bilo. Lahko ugasnejo svetlobo, ki mu tako neznansko ugaja. Odnesejo lahko vse: vse travniške preproge, vse potoke, hribe, hiše, zemljo, žabe, vse zrele gozdne jagode, zdravilna zelišča, dež, sedmo uro zvečer, marec, april, maj in čebele s čmrlji vred.« Bil je vidno pretresen, ves je bil vročičen, bil je z njo, njej se je zaupal, ji povedal, kar mu je ležalo na duši…srcu. Izpovedal se ji je in bilo mu je lažje. Nežno ga je božala po glavi, ga tolažila z besedami: »Norček ti, kaj ti prihaja na misel, saj sem tvoja.« V zanosu mu je rekla: »Mar ni pogled na tebe, ko me ljubiš, veličasten?« Te besed mu je zašepetala in se sladko nasmehnila.

Z eno roko ga je narahlo potegnila k sebi tako, da sta obraza, vsa v ognju, bila tesno v stiku eden z drugim in da jima je njuna toplota sporočala, kar sta si želela tako močno. Z drugo roko se ga je dotikala po vseh delih telesa, tudi tam, kjer je postajal vse bolj močan, in mu tiho govorila v uho: »Lep, čvrst, tvoja moškost se dviga v nebo,« mu je zašepetala in še: »ljubi, vse stvarstvo prekipeva od strasti, v njem čutim utrip tvojega srca. Moj boš za vedno, če me bogovi slišijo!« Predajala sta se valovanju ritma in moči vzgibov. Bila sta v polju rahlo vzvalovanega morja, morja oseke in plime; bila sta, kot da ju nekaj nosi v višave, kot da ju nekaj vleče v spirale sinjine neba bliže k soncu. Malo se je privzdignila, toliko, da mu je pomagala sleči hlače, sleči do kolen. On je njej s kretnjo, ki je dajala vedeti, kako si je želi, slekel hlačke in jo poljubil po Venerini gredici, da je narahlo zastokala. Bilo ji je lepo, da je polglasno stokala, ko ji je z jezikom poljubljal vlažno lepoto. Prav narahlo je dvigala boke, kot da je hotela bolj poudariti dotike, ki so se povečevali in postajali vedno bolj prodorni. Prijela ga je z obema rokama za zatilje in mu s tem dala znak, da pride malo višje, da je cel na njej, s celim telesom, da ga čuti. Rekla mu je: »Dragi, ko me ljubiš, je tako lepo, pravi mojster si!« Kot zlat komet čez nebo je iz njenih ust švignil glas, tako ga je sprejel, tako ga je videl in doživel v tistem trenutku, ko mu je rekla: »Ljubim te!!!« Z jezikom ji je božal bradavičko na prsih in počasi stopal v njo. Počasi jo je jemal in obema je bilo čudovito; bila sta, kot da sta se preselila v deželo čudežev, vse je bilo tako lepo. Vzdihi so potrjevali, da sta malo odsotna, da sta odšla, kot bi ona rekla v zanosu »malo sem odšla« in v obraz je bila videti, kot da je resnično iz dežele sanj in da prebiva v drugem svetu, je iz drugega planeta.

Z desno roko jo je narahlo božal po mednožju, jo poljubljal na usta in jo nežno vprašal, če ji je lepo in če bo njegova. Ne besede, njen pogled je govoril, kar niso usta. Njeno telo je dajalo odgovor z rahlimi drgeti in njeni kratki..globoki vzdihljaji so povedali, kar je čutila in želela. Bil je v njej in jo s kratkimi hodi božal po celi dolžini njene notranjosti, ki je bila vlažna…žametna. Vsa, v celoti njene nebeške tišine, je pripravljena za dosego vrhunca lepote, bila je pripravljena zanj. Z dlanjo…prsti desne roke ga je objela zanj in dahnila: »Kako je lep in čvrst.« »Samo zate je takšen,« ji je odgovoril in še bolj harmonično vstopal in izstopal iz nje.

Oba sta doživela trenutek, ki je vreden tega imena, saj je vrhunec lepote, sklop vseh prečudovitih občutkov in trenutkov, ko človek izhaja iz sebe in se osvobaja vsega; vsega, kar ga tisti trenutek teži in ga stiska, kar ga dela lažjega, kar mu daje krila.

Če želiš izraziti srečo, moraš biti srečen; če želite izraziti bolečino, morate biti srečni.
Zato pa morate trpeti, a brez skrbi, saj ves svet trpi.

Odhajala sta iz prostora pozitivne energije, polna občutkov in vtisov, vendar prepričana, da sta odkrila nov svet lepot. Da sta rojena drug za drugega, da se potrebujeta v vseh pogledih življenja in obljubila sta si, no skoraj obljubila, da ne bosta dvomila drug v drugega; da se bosta, ne glede na to kar bi se zgodilo, dopolnjevala, se ščitila.

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20090214124811419







Domov
Powered By GeekLog