Nekega dne sem mirila valove,
ki so srdito pljuskali ob obalo.
Nato se je morje zavrtinčilo
in me potegnilo globoko na dno.

Tam sem zagledala smetišče človeštva.
Na mesto rib, školjk, koral in alg
sem zagledala odvržene avtomobilske gume,
skladovnice polivinilastih vrečk in drugih odpadkov.
In prav na dnu se mi je zasvetil rimski novčič.
Nato me je morje vrglo na površje.

Ko sem tonila na dno, sem imela občutek,
da sem se znašla v morskem objemu
eksorcizma, žrtvovana morskim duhovom.
Jaz, krasotica Zemlje z očmi Meduze,
sem torej potonila med uganke globin,
v okolje zamolčanega morskega dna
in se dotaknila temačnega morskega okolja,
popolnoma iracionalna vzvišenost,
brez znanja oceanografije, znanja o sebi
in vedenja o svoji zgodovini Meduze.
Le plavati sem znala in splavati na površje
kot kakšen gluh zamašek plutovine.

Že navsezgodaj si nasmejan,
že navsezgodaj se ti odpira nov dan,
ti hočes več - hočes smešne stvari,
da pozabiš na to kar te mori.

Hodiš po pločniku z mislimi,
film, ki ga vidiš, se ti zmeden zdi,
nočeš verjeti, kaj se ti dogaja;
a veš, da ta film sploh obstaja?

Spet si na fedrih poln energije,
sprašuješ se zakaj te ne ubije,
gledaš stran " se smeješ kar v tri dni ",
blebetaš "non-stop", da se ti že vrti.

Ampak jaz sem toliko stara,
kolikor je stara beseda,
ki sem jo ravnokar zapisala.
Prav nič oslabljenega pogleda
nima ta mladenka na stvari.
Vse polno mladih želja ima.

Moja beseda je odmislila čas.
Moja beseda je z lasmi privezana
na zvezde in sanje neba.
Moja beseda je zasadila mlado drevo,
se usedla na ozelenelo vejo
in gleda svojo senco,
ki ima na podplatih kri.

Pred tabo leži toplokrvna žival,
ki si jo nocoj srečal na ulici
in povabil v svoj brlog,
da bi ti ogrela mrzlo posteljo.

Deklica, ki si jo srečal,
ti je globoko pogledala v oči
kje te najbolj ščegeta telo,
da bi počohala tvojo vest.
Kakor da se je zaljubila vate
te je gledala, in ti si mislil,
da je malce odštekano trmasta
in da se pusti prositi,
ker ti ni pustila sleči tangic
na tvoj paritveni apel.

Že davno več Te ni,
Tvoje slike že bledijo,
pa me v prsih še boli,
spomini nate še gorijo..

Že davno več Te ni,
v pesmih mojih še živiš,
jih včasih še preberem,
se v njih igrivo nasmejiš,

kot nekoč si se smejala,
ko še skupaj sva bila,
a vprašanja so ostala,
zakaj si sploh odšla..

Ne spominjam se več
kako sem ravnala s svojim srcem,
ko sem obračala in premetavala
čustva v njem.
Spominjam se le,
da so mu pokale kapilare,
ko sem ga nahranjala
z bolečino in grobo ravnala
z njegovimi tankimi
in občutljivmi šivi.

Koliko verig sem mu
po nepotrebnem nadela,
ga parala po plasteh
fine membrane in dopustila,
da so stopale po njem
težke šape živali,
ki so pile iz njega mojo kri,
dokler njegove bledice
niso dopustile umirajočim
čustvom izdahniti.

Na kamniti stopnici domačega praga
je stala velika materinska ljubezen.
Bila je natovorjena z drvmi za ognjišče,
da prostor domačije ogenj ogreje.
Tedaj si je na stežaj odprla vrata
in vstopila s svojimi težkimi nogami.

Z zmehčano kožo poslednjega nasmeha
je za zadnjo večerjo razrezala sonce
in izročila vsakemu otroku svoj kos.
»Otroka, potrebno vama bo na vajini poti,
ko se bo moj spomin na vaju mešal
s cestnim prahom dolge hoje«, je dejala.

A razdeljeno sonce na dve polovici
je bilo v svoji bolečini tako močno,
da je izžgalo angelu krila
in vse kar je od njene ljubezni ostalo,
je bil samo še sivi pepel.

Potovanje okrog Sonca 2005
Se je izteklo.

Bonus : nov krog.

Naj luknje v krogu napolni prah ljubezni.
Naj izrabljene vezi utrdi prijateljstvo.

Naj upanje daje moč
In domišljija rešitve.

Naj bo novo potovanje korak naprej.

Naj bo samota bogastvo
In družba vir radosti.

Kot ptica spomladi
v zanosu življena,
stopam po poti
brez kažipota.

Kot ptica poleti
iščoč hladno senco,
na poti življenja
skozi puščavo.

Kot ptica jeseni
v strahu pred zimo,
bojim se dneva,
ki prihaja za nočjo.

Le tam sem
to kar sem v duši.

Le tam postanem
to kar želiš da sem.

Tam sem tvoja muza
za tvoj navdih,
sem tvoja skrinjica želja,
le tvoja za tisti izdih.

Poslušam tvoje pesmi,
ko nisem s tabo,
pojem jih, ko nimava
zvezd nad sabo.

Le tam bom to,
kar vzeli so mi.

Kdo je privlekel
iz velikih prostranstev
to dolgo temno noč
na svetlečem kolesju
Velikega voza?

Kdo mi je naredil oči,
da hrepenim po ozvezdju,
ki ga je ustvarila večnost,
da so te migljajoče lučke
pognale iz svojih korenin
in zasejale mene
na tej njivi življenja.

Ustavi me,
ker ne hodim po pravi poti!
Želim si le, da mi uspe!

Ustavi me,
ker ne morem več naprej!
Prenevarno je!

Ustavi me,
vem, da ne delam prav,
svet me bo poteptal!

Ustavi me,
ker sem predaleč, da bi prišla do cilja!
Trnje me reže in boli me vse!

Ustavi me, ko bom tam!
Vem, da lahko!
Samo tebi bom dovolila, ne bom ti pustila stran!

Za tvojimi očmi
ležijo žarki zvezde,
ki iščejo svoje sanje,
plavajoči po odsevu
nekega davnega čustva.

Ulegli so se
pod težke veke,
ki so napolnile
vse tvoje telo
z rdečo mavrico
in cvetovi v vršičkih,
ki tkejo nove zenice oči
z venci v lesku svetlobe.

Ličinke tvojega spomina
izlegajo metulje veselja
z arhaičnimi kretnjami kril
kot bi 'sončevo oko' oživelo čas
in neko opotekajočo se hojo
s tisoči okornih korakov,
ki so za sabo zapuščali
kosmiče sanj in valovito pot,
z ogledali v belih zenicah.

Sneg tiho neslišno pada,
sama ob oknu sloni.
Tiho, žalostno joče,
solza snežinke topi.

Mraz je.
Hladen veter je zavel.
V srcu žalost, bolečina,
nasmeh z obraza je odšel.

Tresk vrat.
Nič več, le to...
Stopinje v snegu
in izgubljena sled za njo.

Kam? Zakaj? Se še vrnila bo?

(Vnuku Janu in vnukinji Antoniji)

Potem, ko so zvezde zacvetele,
sem videla življenje v središču vodnjaka.
Tedaj sta mi kanili v dlani dve kapljici jantarja,
dva majhna mokra, topla in svetla delca,
dva žarka luči sta naselila prosojnost sveta.
Pomislila sem na okruška zvezd
ali na lističa njihovega cvetenja.

Potem, ko sem razmišljala in tipala
kaj pomenita stvarci na mojih dlaneh,
sem spoznala, da sta se mi na kožo ulegli
dve zrnci semen in da se je vanje
vpletel ljubezenski dih.

Zaznala sem, da v njih utripa in dehti
življenje in da imata semeni svojo dušo
še pripeto na jambor ladje, ki pluje po soncu.
Bili sta dve majhni koreninici med plenicami,
ena prej na modrem vzglavniku,
druga pozneje na rožnatem puhu.

Pobožen mož, globoko zatopljen v molitev,
se je šel nekoč sprehajat na obalo,
pa je med molitvijo - napol za šalo -
Boga prosil za skrivne želje izpolnitev.

Bog je videl, da je srce njegovo blago,
in se odločil, da željo mu izpolni.
"Ker z molitvijo srce se tvoje polni,
pa mi zaupaj željo, tebi najbolj drago!"

"Od nekdaj želel sem si videti Havaje,"
reče mož, "pa se bojim letenja,
da slučajno ne izgubil bi življenja,
a na valovih me bolezen morska daje.

Zato te prosim, da zgradiš mi most čez morje,
da bi z avtom se pripeljal na Havaje!"
Že Boga krohot ob teh besedah maje,
saj mu takoj je jasno, da možakar nor je.

danes bi praznovala mama,
danes bi se vsa družina zbrala,
vsi tvoji otroci in vnuki bi v kuhinji za mizo posedeli,
ob potici in dobrotah bi ti srečo zaželeli...

pa te ni več tam,
v tisti kuhinji pri mizi,
v skrbi za vse nas kdaj v krizi...

zdaj si tam, pod tisto hladno rušo,
zemlja srka tvojo dušo..

a ko s pogledom tvojo sliko objamem-
takrat dojamem:pustila si sledi v meni...
v vsaki celici mojega telesa je del tebe ostal
in z delčkom mene, se bo tvoj rod nadaljeval...

koprene bele iznad polj v zgodnem jutru dan so okrasile,
nežni sončni žarki kot hobotnic lovke,
vanje so se ulovile...
s težavo se skozi belo zaveso prebijajo,
raztapljajo gosto belino,
v bežnih dotikih krošenj dreves,
se na zemljo spustijo...

skoz okno zrem v novorojeni dan,
v igrivo jutranjo barvitost,
vdihujem vonj dišeče zemlje
in z odprtimi očmi sanjam cvetje in zorenje...

koprene bele iznad polj so se vame naselile,
vso so me pretkale, prepojile..
sploh ne čutim več togoto,
sedaj prenašam že samoto..
ne čutim več tvojega dotika,
predaleč si,
nič me več ne mika...

spet tisti album zaprašeni vzela sem v roke,
list za listom zdaj obračam
in se v spomine vračam...

vidim očeta, mamo, nas otroke ob tisti sloki jablani,
ki vedno dobro je rodila
in nas vse pod svojo široko krošnjo skrila..

vidim tete,strice,slastne mamine potice,
ko smo vsi se skupaj zbrali,
kadar kaj smo praznovali..

in potem so tu skupinske šolske slike,
ki pa niso prav velike..

Ob oknu stojiva,
ne rabiva luči,
na steni senca igriva,
v kaminu plameni..

Iz dneva noč se dela,
se počasi večeri,
z neba snežinka pada,
utrinek zablešči..

Čez tihoto zaleskeče,
se drživa za dlani,
ta trenutek sreče
kot iz pravljice se zdi..

Snežinka mirno pada,
poljubljaš nežno, brez zamer,
vem, imaš me rada..
Božični je večer..

ko se zvečeri,
ko pogasnejo vse luči,
takrat blazino stisnem k sebi
in si mislim, da si ti....

v neznosni samoti
misli bežijo na vse strani,
te iščem,
te čutim,
te božam,
občutim...

povej,
ko se zvezde prižgo,
pogledaš kdaj v nebo,
se kdaj spomniš,
da obljubo si mi dal,
da zame vsak večer jih boš prižgal....

Pod gladino razjarjenih valov,
naj vedno rdeča nit ostaja,
ne glede na trop volkov,
vedno naj vrednote spaja.

Kot školjka, ki ne popusti,
ko vihar jo ruje,
kot viharnik na pečini
vetru, zimi naj kljubuje.

Darinka Šajn

SVETA NOČ, BLAŽENA NOČ,
VSE ŽE SPI, JE POLNOČ.

Sveta je noč, svet je ta čas,
ko v globinah Notranjosti rojevaš se ti.
Sveta je globina ta, ki le znotraj se razodeva.
Saj le na prelomu dneva starega, ob polnoči,
v tišini in globini Notranjosti, je čas za Rojstva nova.
Čas opustiti stare reči in se v Nove podati.
Iz Notranjosti, kjer prostora in časa ni,
kjer brezmejen in večen si ti.

LE DEVICA Z JOŽEFOM TAM
V HLEVCU VARJE DETECE NAM.

Le čistost in nedolžnost tvojega Duha je Devica ta,
skozi katero vedno znova rojevaš se ti.
Devica-Boginja, ki znotraj se skozi Duha
združuje z Jožefom-Bogom sredi Srca.
Enost Boginje-Boga, ženske in moškega, Eve in Adama,
ki znotraj od vedno nosiš ju ti,
skozi Duha tvojega Rojstvo
tvoje Duše v Srcu poraja.
Tvoje Srce so varne jasli Duha,
kjer rojeva se tvoja Duša.
Saj skozi Srce v telesu tem
se razodeva tvoj notranji svet, tvoja Duša.
Ti si dete to blaženo, ki v jaslih leži.
Troedinost Duha, Duše, telesa.