Sneg tiho neslišno pada,
sama ob oknu sloni.
Tiho, žalostno joče,
solza snežinke topi.

Mraz je.
Hladen veter je zavel.
V srcu žalost, bolečina,
nasmeh z obraza je odšel.

Tresk vrat.
Nič več, le to...
Stopinje v snegu
in izgubljena sled za njo.

Kam? Zakaj? Se še vrnila bo?

Sneg tiho, neslišno pada,
nje ob oknu ni.
Nihče več ne joče ,
na oknu ledena roža zacveti.

Hlad zavel je
in praznina lepote zimske je noči vzela,
skrila, zakopala.
KAM? Rad vedel bi.

A sneg še pada,
gazi ni več.
Morda si dušo je rešila,
ko odšla je preč.