koprene bele iznad polj v zgodnem jutru dan so okrasile,
nežni sončni žarki kot hobotnic lovke,
vanje so se ulovile...
s težavo se skozi belo zaveso prebijajo,
raztapljajo gosto belino,
v bežnih dotikih krošenj dreves,
se na zemljo spustijo...

skoz okno zrem v novorojeni dan,
v igrivo jutranjo barvitost,
vdihujem vonj dišeče zemlje
in z odprtimi očmi sanjam cvetje in zorenje...

koprene bele iznad polj so se vame naselile,
vso so me pretkale, prepojile..
sploh ne čutim več togoto,
sedaj prenašam že samoto..
ne čutim več tvojega dotika,
predaleč si,
nič me več ne mika...

moč žarkov koprene bele bo stopila,
žejna zemlja bo vlago njihovo izpila..
spomin nate v vlažnost mojih polj se bo prelil...

in spet bom preko polj hodila,
lepoto pila in užila...