Ne spominjam se več
kako sem ravnala s svojim srcem,
ko sem obračala in premetavala
čustva v njem.
Spominjam se le,
da so mu pokale kapilare,
ko sem ga nahranjala
z bolečino in grobo ravnala
z njegovimi tankimi
in občutljivmi šivi.
Koliko verig sem mu
po nepotrebnem nadela,
ga parala po plasteh
fine membrane in dopustila,
da so stopale po njem
težke šape živali,
ki so pile iz njega mojo kri,
dokler njegove bledice
niso dopustile umirajočim
čustvom izdahniti.
Sedaj se to srce lahko igra
z mojo harmonijo in uživa
v njenem kipečem valovanju.
Obložila sem ga z medeno malto
in se vdajam njegovemu veselemu bitju.
Ob poželenjih njegovih udarcev
ga obdarjam z novimi
ljubezenskimi prostorninami
in orodje je izgubilo ostrino noža.
V posesti odgovornega ravnanja
mu govorim o skrivnosti med menoj
in ljubezenskim hrepenenjem,
ki ve za vse mnogoterosti
in lepote skoz zelenkasto obrasle
cvetne vrtove tega sveta.
Prebiram mu zapise
toplih nasmehov ljudi
in ga razbremenjujem z olajšanjem,
v prekatih mu ob vsakem žarku
sončnega zapisa na mojo kožo
prenesem sporočilo o ljubezni,
ki prinaša radost in veselje
v smotrni in zadostni izpolnitvi
njegovega utripanja.
Ne spominjam se več
