Potem, ko so zvezde zacvetele,
sem videla življenje v središču vodnjaka.
Tedaj sta mi kanili v dlani dve kapljici jantarja,
dva majhna mokra, topla in svetla delca,
dva žarka luči sta naselila prosojnost sveta.
Pomislila sem na okruška zvezd
ali na lističa njihovega cvetenja.
Potem, ko sem razmišljala in tipala
kaj pomenita stvarci na mojih dlaneh,
sem spoznala, da sta se mi na kožo ulegli
dve zrnci semen in da se je vanje
vpletel ljubezenski dih.
Zaznala sem, da v njih utripa in dehti
življenje in da imata semeni svojo dušo
še pripeto na jambor ladje, ki pluje po soncu.
Bili sta dve majhni koreninici med plenicami,
ena prej na modrem vzglavniku,
druga pozneje na rožnatem puhu.
Na svojih dlaneh sem zagledala
dve mali bitji in napis: darili iz ljubezni.
Imela sta kožo mehko kot sanje,
v očeh medeni jezerci
in v njih sta plavali duši.
Iz devetega nadstropja neba
se je po stopnicah spuščala njuna mati
in v tistem trenutku sem zagledala
dva sadeža s tistih zvezd,
ki so v s svojimi cvetovi bile uprte
v središče vodnjaka življenja.
Sadeža sem položila v svoje srce
kot dva sladka stržena življenja.
Sončevo oko, ki opazuješ svet,
koliko hrane je v mojih vnukih
za tvoje oči in tvoje gibanje,
ki ju izklesuje v človeka!
(Vnuku Janu in vnukinji Antoniji)
