Nekega dne sem mirila valove,
ki so srdito pljuskali ob obalo.
Nato se je morje zavrtinčilo
in me potegnilo globoko na dno.
Tam sem zagledala smetišče človeštva.
Na mesto rib, školjk, koral in alg
sem zagledala odvržene avtomobilske gume,
skladovnice polivinilastih vrečk in drugih odpadkov.
In prav na dnu se mi je zasvetil rimski novčič.
Nato me je morje vrglo na površje.
Ko sem tonila na dno, sem imela občutek,
da sem se znašla v morskem objemu
eksorcizma, žrtvovana morskim duhovom.
Jaz, krasotica Zemlje z očmi Meduze,
sem torej potonila med uganke globin,
v okolje zamolčanega morskega dna
in se dotaknila temačnega morskega okolja,
popolnoma iracionalna vzvišenost,
brez znanja oceanografije, znanja o sebi
in vedenja o svoji zgodovini Meduze.
Le plavati sem znala in splavati na površje
kot kakšen gluh zamašek plutovine.
Kakor sredi stare legende o Atlantidi
sem s skelečimi očmi iskala onkraj
Herkulovih stebrov zarjo vodnega življenja,
ko še nisem kot sluzasti človek izumirala
v onesnaženih vodah, odmirajoča v lovkah,
samo telo svoje sluzaste pameti.
Spomnila sem se, da sem nekdaj srečala
temne sile prvotnega kaosa sveta,
brez božanstev, brez templjev, brez industrije
in brez pohotnosti človeških plemen.
Videla sem se zgneteno iz drobcev kristalne soli,
ko me je Prometej potegnil skupaj s kopnim
iz morja, mene zvito Meduzo, ki sem nato shodila.
Moja zgodba o rojstvu je zanimiva, kajti jaz
sem se rodila iz pretrganega črnilnega mehurja
prvotne hobotnice, podrejene organizaciji bogov.
Medtem ko je med vodnim rastlinjem in
koreninami hobotnica rojevala mene,
prebrisano Meduzo, da sem človek postala,
ki s štirimi lovkami kolovrati po svetu
in ga onesnažuje, uničuje in zastruplja,
se vse te odvržene stvari kopičijo v morskih
živalih in rastlinah ter se usedajo na dno,
in ribe bodo nekoč človek – čistilec postale,
da bodo pošast, človeka s kačami na glavi
potegnile nazaj v morje, kajti morje lahko
živi s hobotnico in Meduzo, brez človeka.
Nekega dne sem mirila valove,
