Na kamniti stopnici domačega praga
je stala velika materinska ljubezen.
Bila je natovorjena z drvmi za ognjišče,
da prostor domačije ogenj ogreje.
Tedaj si je na stežaj odprla vrata
in vstopila s svojimi težkimi nogami.
Z zmehčano kožo poslednjega nasmeha
je za zadnjo večerjo razrezala sonce
in izročila vsakemu otroku svoj kos.
»Otroka, potrebno vama bo na vajini poti,
ko se bo moj spomin na vaju mešal
s cestnim prahom dolge hoje«, je dejala.
A razdeljeno sonce na dve polovici
je bilo v svoji bolečini tako močno,
da je izžgalo angelu krila
in vse kar je od njene ljubezni ostalo,
je bil samo še sivi pepel.
Tako težko breme je bil ta pepel,
ki se je usedel k njunima nogama,
da ga otroka nista mogla dvigniti
in nositi težkih vreč po svetu s seboj.
Tedaj je pepel prekrilo šumenje dežja
in mrtvo sonce je prekrila senca
postavljenega križa čez molitve slovesa.
Mrzel piš vetra, ki je odnašal pepel
in duh bolesti čez obzidje hiš s seboj,
je vračal kapljo za kapljo
po ozkih žlebovih v naročje zemlje
in cepil sonce še naprej na dva pola
večne materinske ljubezni,
kakor da bi rezal zeleno odejo,
ki oživlja čute spomina
in jih spreminja v sol samote.
Na kamniti stopnici domačega praga
