Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
petek, 21. maj 2004 @ 06:53 CEST
Uporabnik: titanic
Veruj vase in v svojo sposobnost, da lahko z mojo pomočjo narediš vse. Tedaj se bo vse, česar se boš lotil, izpolnilo v resnični popolnosti in z resničnim veseljem.
Življenje imaš, da lahko uživaš, zakaj bi se torej vlekel skozenj, kot da nosiš težko breme, ki te vleče k tlom! Mogoče imaš velike odgovornosti, vendar se ti ni treba upogniti pod njimi. Ko si pozitivno naravnan nanje, jih lahko sprejemaš z vsem srcem, z vedenjem, da ti jih ni treba nositi samemu. Kajti jaz sem tu in vse lahko deliš z mano. Nikoli nisi sam. Prej ko to spoznaš in sprejmeš, prej se bo spremenila tvoja naravnanost do vsega, česar se lotevaš, prej se boš zmogel prilagoditi situaciji, v kateri si in uživati v vsem, kar počneš.
So stari ljudje, ki so zakrknjeni od egoizma in ki svojo okolico dobesedno tiranizirajo. So stari ljudje, ki so zaradi telesnega in duševnega propadanja postali težko breme; tem moramo pomagati nositi njihovo breme z veliko ljubezni in potrpljenja.
V številnih starih ljudeh pa dremljejo zakladi. Le znati jih moraš odkriti. Vzemi si čas za stare ljudi! Vse preveč se govori o njih, o njihovi pokojnini, o njihovem stanovanju, o njihovih malih in velikih težavah, premalo pa se govori z njimi. Pogovarjaj se kdaj z njimi. Predvsem prisluhni takšnim starim ljudem, ki jih še ni načel nečloveški življenjski slog velemesta, ljudem s podeželja. Strmel boš nad njihovo življenjsko modrostjo, njihovim humorjem, filozofijo, spokojnostjo, gotovostjo, nad mirom njihovega srca.
sreda, 19. maj 2004 @ 06:23 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Igor Kononenko
Rabindranath Tagore (1861-1941) Indijski pesnik, filozof, Nobelov nagrajenec
Rojen v Kalkuti v Indiji. Poučevali so ga doma. Poskušal je študirati pravo v Londonu, pa se je kmalu vrnil v Indijo in se je raje posvetil pisanju, filozofiji, glasbi in vzgoji. V Kalkuti je postal viden pesnik, znan tudi po drugih delih Indije. Leta 1901 je ustanovil alternativno šolo Visva Bharati, ki je kombinirala tradicionalno hindujsko vzgojo z zahodnjaškimi ideali. Ko pa je brez večjih ambicij na poti v Anglijo leta 1912 prevedel v angleščino nekatere svoje pesmi, pa je takorekoč čez noč zaslovel v Angliji in po celem svetu in že naslednje leto, 1913 je prejel kot prvi nezahodnjak Nobelovo nagrado za literaturo. Leta 1915 mu je angleški Kralj George V. dodelil plemiški naziv, vendar se mu je leta 1919 odrekel kot protest proti britanki politiki. Začel je potovati in širiti harmonijo in razumevanje med različnimi kulturami. Ko ni potoval, je stanoval v družinski hiši v predmestju Kalkute, kjer je bil literarno, duhovno in socialno-politično aktiven. Nasprotoval je nacionalizmu in materializmu ter zagovarjal duhovne vrednote in ustvarjanje novega sveta na osnovi večkulturnosti, različnosti in strpnosti. Prihodke od svojega pisanja je uporabljal za širitev šole, ki jo je ustanovil leta 1901. Leta 1920 so po njegovem vzoru in z njegovo podporu odprli »Šolo modrosti« (School of wisdom).
sreda, 19. maj 2004 @ 06:02 CEST
Uporabnik: titanic
Da se človek umakne, umiri in ustavi je potrebno kar nekaj časa. Saj nismo roboti ampak bitja s čustvi, ki so včasih premočna in pustijo pečat. Dan je najlepše zaključen s tem, da se ozremo na dogodke, ki so se nas dotaknili in na ljudi s katerimi smo se srečali. Kot nekakšna inventura. Pogledamo koliko je bilo lepega, dobrega, koliko slabega in potrebnega "popravila".
Ko se dan poslovi in nastopi večer, se mora tudi telo spočiti in obnoviti za naslednji dan. Molitev, ki je zahvala za dan, v katerem je bilo veliko lepih trenutkov, dogodkov, srečnih situacij in obvarovanih neprijetnosti, pripomore k poglabljanju in spominjanju. Za situacije, ki pa so bile ponesrečene pa je dobro premisliti, kako je do njih prišlo, smo sami prispevali k temu, ali pa so se dejanja odvijala brez našega vmešavanja. Včasih ne moremo spremeniti in vplivati na dejanja, ki se zgodijo in se tičejo nas samih. Včasih se morajo zgoditi, da nas izzovejo k potrebni reakciji iz katere se nekaj naučimo. Prav je, da delamo narobe, ni pa prav, da se tega ne zavemo in ne popravimo takoj, ko je mogoče. Oprostimo si napako ter premislimo, kako lahko popravimo ali drugič ravnamo drugače. Dobili bomo sigurno še priložnost, da popravimo, če je bila naša napaka. Spominjanje dogodkov in situacij tekočega dne pripomore k večji budnosti in ozaveščanju svojega življenja in dejanj, ki jih naredimo ali pa le opazimo pri drugih. Bolj postajamo budni in več vidimo. Lažje tudi opazimo vzrok za dejanje, ki nam je nerazumljivo.
Sonce na nebu
našega skupnega življenja
zatemnjujejo
oblaki nezaupanja,
megla nepoštenosti,
sumničenja in prenarejanja,
noč besa in sovraštva.
Soncu v našem življenju
zapirajo pot visoki zidovi,
ki smo jih postavili
med ljudi,
nevidni,
srhljivi zidovi,
v našem lastnem stanovanju,
v našem najožjem družinskem krogu.
Naša vrata so neusmiljeno zaprta
pred tistimi, ki jih nočemo več videti.
torek, 18. maj 2004 @ 05:44 CEST
Uporabnik: stojči
Modreca prepoznaš,
samo po njegovem siju,
ki ga le ta izžareva iz sebe,
po njegovem tihem spokoju in miru,
v katerem bi ti če bi mogel,
kot dojenček v maminem krilu,
še najraje,
varno zaspal.
nedelja, 16. maj 2004 @ 21:11 CEST
Uporabnik: ten-nej
Noben človek ni OTOK, povsem sam zase; vsak človek je kos CELINE, del kopne zemlje; če MORJE odplavi grudo prsti, je EVROPE manj, prav tako, kakor da je bil RTIČ, prav tako, kakor da je bilo posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, kajti vključen sem v ČLOVEŠTVO. In zato nikdar ne pošiljaj povpraševat, komu zvon zvoni: zvoni tebi.
Kakor sta rast in uspevanje rastlin odvisna od ugodnega podnebja, je tudi celovit razvoj človeka odvisen od duhovnega ozračja, v katerem živi.
Cvetlice ne morejo cveteti brez sončne svetlobe.
Ljudje ne morejo postati ljudje brez topline prijateljstva.
Človekovo ravnanje določa to, kar ljudje odkrito ali potihoma, zavedno ali nezavedno mislijo drug o drugem in čutijo drug do drugega. Ravnodušnost in nezaupanje razdvajata ljudi. Ozračje med njimi se ohladi in temperatura zdrsne pod ničlo. Ljudi zbližujeta razumevanje in zaupanje. Na svetu postane topleje.
Če bom hudobno razmišljal,
bom hudobno ravnal.
Če bom o ljudeh slabo govoril,
se ne bodo poboljšali.
Če o drugem mislim dobro,
mu sporočam:
Ni mi vseeno zate.
Veliko mi pomeniš.
Vreden si truda.
Tebe mora človek imeti rad.
Težko si predstavljate, kako mi je bilo pri srcu, ko so mi v ločitveni pogodbi vzeli otroke. Bilo je, kot bi meč prebodel moje srce. Takrat sem se spominjala besed Marije, Jezusove matere, ko je rekla, da se izguba njenega sina čuti kot meč, ki je prebodel njeno srce. Zame je bil občutek kot dvojni meč, druga smrt po smrti mojega zakona. Bilo je tako hudo in tako grozno - bila sem kot omamljena. Po cele ure sem bruhala. Nisem mogla jesti, nisem mogla spati, niti jokati nisem mogla. Stala sem tam ob oknu, krčevito sem se oprijemala zaves, stiskala sem se k njim in si skušala domišljati, da so imele na sebi nekaj toplega in človeškega, nekaj kar bi me lahko podprlo. Bilo je še veliko hujše kot ločitev mojih staršev in izguba moje matere - občutek pa je bil čisto podoben.
Zakaj le moram vedno znova umreti, zakaj vse to umiranje v mojem življenju, in vsi mislijo, da sem tako živa! Da, sem in bila sem - bila sem tako živa - pa če je bila le sekunda, minuta, ko sem se počutila tako resnično živo, sem jo izrabila. Ali pa lahko predstavljate, kako je, umirati, ko vendar živiš - in vse to lahko izraziš le z boleznijo, ki se ji reče bulimija?
Vam ženskam, ki imate to "bolezen", bi rada povedala, da je to "zgolj" globoka morda celo pomembna reakcija vašega telesa na boleč konflikt z vašim okoljem. Bruhaš, to je del "umiranja", in potem spet ješ kot bi bila nora, in to je del "življenja". Je kakor na ladji na odprtem morju v viharju - vihar, ki ga je sprožila strast in poželenje po življenju, in napad smrti - napad ljudi, tragičnih okoliščin, ali obeh hkrati.
sobota, 15. maj 2004 @ 07:03 CEST
Uporabnik: Pozitivke
»NISTE naključni. Bivanje vas potrebuje. Brez vas bi v njem nekaj manjkalo in tega ne more nihče nadomestiti. To vam daje dostojanstvo, namreč, da vas bo bivanje pogrešalo. Zvezde in sonce in luna, drevesa in ptice in zemlja – vse v vesolju bo čutilo, da je prazen prostorček, ki ga ne more napolniti nihče drug kakor vi. To vam da neznansko radost, izpolnitev, da ste povezani z bivanjem, da bivanje skrbi za vas. Ko ste enkrat čisti in jasni, potem vidite neznansko ljubezen, ki se zliva k vam od vsepovsod.«
Srečen človek
živi zadovoljno in med ljudmi okrog sebe širi mir. Njegova vedrina priteguje otroke. Misli na dobro v drugih in ima dosti prijateljev. Kjer je tema, prinaša luč.
Srečen človek
se ne zaljubi v svoje lastne probleme. Tudi sam kaj ukrene in ne pričakuje vsega le od drugih. Ne misli, da je sreča glavni dobitek na loteriji, temveč ve: sreča je kot senca, ki ti sledi, ko ne misliš nanjo; je kot odmev, ki ti odgovarja, ko podarjaš samega sebe.
Srečen človek
prinaša blagoslov, nesrečen človek dela skrbi. Srečen človek ni nevaren. Spoznal je, da srečo sestavljajo številni koščki in da si vedno za katerega prikrajšan; vendar ni zazrt prav v tistega, temveč se veseli tega, kar ima.
Le srečen človek lahko osreči druge.
Sreče ni mogoče kupiti.
K sreči!
sreda, 12. maj 2004 @ 06:58 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Tebi
(moj) Poljub ni dotik
(tvojih) ustnic, ki ljubijo.
Pač je dotik (moje) Duše,
ki se predaja milovanju srca (tvojega).
In se poraja iz (tvojega) duha,
ki pije na (mojem) izvoru moči.
A (tvoj) izvor moči je skrit
v senci Duše (moje).
In ljubezni (najine)
katera večno počiva
v zenici, ki nas zmeraj gleda,
a videti se ne da!
AOV Učitelj Omniaglifa
več o naših dejavnostih si oglejte na naši spletni strani: www.omniaglif.com
torek, 11. maj 2004 @ 07:11 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Igor Kononenko
Rudolf Steiner (1861-1925) Avstrijski filozof in znanstvenik, ustanovitelj antropozofskega gibanja.
Rodil se je v Kraljevcu (severno od Zagreba). Bil je jasnoviden in je že v otroških letih presenečal okolico s svojimi videnji duhovnega sveta. Na Dunaju je študiral fiziko, kemijo, matematiko in naravoslovje. Doktoriral je iz filozofije z disertacijo »Resnica in znanost«. S pomočjo jasnovidnosti je začel povezovati uradno znanost z duhovno znanostjo. Nekaj časa je bil član teozofskega društva, potem pa je leta 1912 ustanovil antropozofsko društvo, leta 1913 pa Goetheanum, šolo duhovne znanosti, v Dornachu v Švici. Antropozofija pomeni »znanje, pridobljeno skozi višji jaz človeka« (anthropos – človek; sofia – modrost). Leta 1919 je ustanovil prvo waldorfsko šolo v Stuttgartu (ime nosi po tovarni Waldorf-Astoria, kjer so bili zaposleni starši prve generacije otrok).
Steiner je učil, da je duhovni svet dosegljiv ustrezno razvitemu umu. Duhovna kapaciteta človeka je bila dolgo zastrta zaradi prevelikega posvečanja materializmu. Ponovno jo lahko zbudimo s pomočjo meditacije in koncentracije. Duhovna znanost antropozofije se dotika praktično vseh vidikov človekovega življenja, najbolj pa se je udejanjila skozi gibanje preko 100 waldorfskih šol v Evropi in ZDA, v antropozofski pedagogiki za zdravljenje duševno prizadetih, kot tudi preko biodinamičnega ekološkega kmetijstva, ki je danes razširjeno po celem svetu. Steiner je vztrajal, da moramo tudi duhovne vidike realnosti sistematično in znanstveno preučevati, seveda pa pri tem uporabljati tudi notranji uvid. Med drugim je govoril tudi o antimateriji, ki jo je uradna znanost potrdila kakih 50 let kasneje.
ponedeljek, 10. maj 2004 @ 07:12 CEST
Uporabnik: ana
za mala semena
ne potrebujem sadilne palice
pokleknem
z golimi prsti
naredim luknje
se nežno dotikam semen
čeznje pogladim zemljo
da bi se
spominjala name
v vseh drobnih gubah prstov
v gubasti koži
pod toplimi nohti
tiči temna zemlja
roke so postale eno z zemljo
in z njimi tudi jaz
ledeno bistra voda
šepetajočega potoka
se dotakne prstov
odplakne zemljo
jo vrne svojemu kraljestvu
na rokah je voda
postale so eno s potokom
in z njimi tudi jaz