Ivanjščica poje. O soncu. In z njo ves cvetlični vzorec. Tisti na mozgu. Mojem. Lepa pesem. Nežna, igriva. In se ponavlja, kot gramofonska plošča. Ja, to je vibracija pomladi, s frekvenco, ki se giblje od opojnega vonja limoninih cvetov, za trenutek zastane v eleganci kapljice chanela nr. 5 in se, božajoč žamet venčnih listov rdeče vrtnice, spusti v zdravilnost gorskega lišaja.

Koliko melodij, prepletajočih. Ne, ne mojih. Moja je ena, na eni gramofonski plošči, vrezana v prvih..hm..petnajstih letih, kasneje z dodanimi drsi, dosnetimi inštrumenti. Melodija je ista, stara, iz otroštva, le malce popolneje zveni.

Prevedel:
dr. France Susman

Petek, 5. septembra 1997, dan pred pogrebom

Trenutek nesreče je bil grozen šok. Najprej mi sploh ni bilo jasno, kaj se je zgodilo. Na čuden način sem lebdela nad krajem nesreče v tunelu in se čudila nad temi nenavadnimi sanjami. Nisem čutila bolečine in nisem bila v svojem telesu. Gledala sem doli na razbitine avta. Izgledalo je grozno - to nisem bila jaz in ne moj čas - mislila sem, da vse to nima veze z mano.

Potem sem videla, kako je nek moški odprl zadnja vrata, videl me je tam ležati in tudi Dodija, ki je bil sklonjen na drugo stran. Grozno je izgledal. Ko sem ga videla, sem vedela, da se je zgodilo nekaj strašnega. Potem sem čutila, kako sem šla spet nazaj v svoje telo, ki je bilo neprijetno in zelo težko. Čeprav od začetka nisem čutila bolečin, je bilo v mojem telesu vse narobe. Torej sem šla spet ven.

Vse sem videla čisto zavestno: kako so me položili v rešilca, kako so me pripeljali v bolnico, kako so me poizkušali oživiti, celo kako so moje telo odprli, da bi začelo tole srce spet utripati - vse sem videla zmedena, v šoku in tudi polna sočutja do teh ljudi, ki so se tako zelo trudili, nekateri od njih so celo jokali. Kljub temu me je obdajala ta luč, ta moč, ki mi je dajala v tem trenutku občutek, da je vse v redu.

Ljudje so prav tako čudoviti kakor sončni zahod, če jim le dopustim. Sončnega zahoda ne poskušam nadzirati. Spoštljivo ga opazujem, kako se razgrinja pred menoj. Sebe pa imam najraje, kadar cenim razvijajoče se življenje.


Carl R. Rogers

Naj živimo v sreči, da ne sovražimo tiste, ki sovražijo nas.
Med temi, ki nas sovražijo, živimo osvobojeni sovraštva.
Naj živimo v sreči med temi, ki so bolni.
Med temi, ki so bolni, živimo osvobojeni bolezni.
Naj živimo v sreči, osvobojeni pohlepnosti med pohlepnimi.
Med temi, ki so pohlepni, živimo osvobojeni pohlepnosti.
Naj živimo srečno, čeprav ne posedujemo ničesar.
Naj živimo prehranjujoč se s srečo, kot svetli bogovi.

Zmaga redi sovraštvo, ker je premagani nesrečen.
Če se odrečem zmagi in porazu,
sem zadovoljen in živim srečno.

Ga ni ognja kot je strast, ne nesreče kot je sovraštvo;
je ni bolečine kot je to telo;
je ni višje sreče kot mir.

Pomembno je, da nikoli ne pozabite, da šteje samo tisto, kar je v vaši zavesti, ne glede na zmedo, ki vlada okrog vas. Pri tem pa imate na voljo dvoje mogočnih orodij – ljubezen in molitev.

Molitev velja za usklajeno dejavnost fizične zavesti, ki se usklajuje z zavestjo Stvarnika. Reden stik z Bogom nam omogoči, da smo deležni vodstva in zmožnosti razumevanja ter večje energije pri izpolnjevanju Božje volje.

sir John Marks Templeton

Eden od ključnih dejavnikov blagostanja je v spoznanju, da resnično blagostanje ne narašča s sprejemanjem, temveč z razdajanjem! Stvarstvo nima zadržkov do tistega, ki daje z ljubeznijo in od srca.

Skrivnost bogatega in zadovoljnega življenja je tudi v tem, da dovolimo prost pretok ljubezni iz srca v življenje. Razdajati še več ljubezni je lahko za dušo usodna odločitev, blažen trenutek, ko se tegobe krutega življenja razblinijo pred prebujajočo se zavestjo o prisotnosti Boga. Če se otresemo vseh zavor, se nam na stežaj odprejo vrata k še večjemu razdajanju ljubezni.

sir John Marks Templeton

Enkrat...al pa kdaj drugič...sem vprašal Konfuzija /mojega prijatelja/, po čem bi prepoznal modreca, če bi ga srečal...slučajno. Mi je rekel:

bk, čist simpl...po očeh, po ušesih, po ustnicah, po rokah in po nogah.

Pa res...čist simpl, a ne.


en_bk

Prevedel:
dr. France Susman

PREDGOVOR

Iz druge strani življenja, do katere smrt predstavlja le vmesna vrata,
je Diana, waleška princesa, posredovala te besede moškemu,
ki je bil "pripravljen poslušati" - kot ona pravi.
Neskončno veliko ji pomeni to, da še enkrat pride v kontakt
z vsemi tistimi ljudmi, ki so jo tako zelo ljubili,
in jim želi razložiti, kako se je vse zgodilo in kakšen smisel je bil za vsem tem.
Do tega ji je, da se vse postavi v pravo luč in za spravo.
Do tega ji je, da pokaže na bistvo - na tisto, kar je treba po njenem mnenju sedaj storiti in
ne samo v njeni domovini, ampak povsod po svetu.
Njene besede gredo do srca - toliko ljubezni, toliko sočutja
in globoko vedenje o smislu življenja govorijo iz njih.
Zaslužijo, da jih posredujemo drugim.

Mucova mama.
Tako sta jo klicala moja sinova. Moja babica. Njuna prababica. Februarja bo deset let... njun angel varuh. Pred štirinajstimi dnevi bi slavila stoletnico.

Je imela jako trdo življenje... po moji predstavi... od desetega leta kot dekla po kmetijah... od štirinajstega kot mojškra po kmetijah... pa poroka z ljubeznijo svojega življenja /to je bilo lepo/... pa gradnja hiše brez... haha... finančne konstrukcije.. pa šest otrok... pa smrt drugorojenca... pa druga svetovna vojna... pa pretepanje in obsodba na smrt zaradi skrivanja partizanov... pa večno pomanjkanje... mislim... materialnih sredstev... pa mnogo prerana smrt moža....

Ampak to le po moji predstavi. Je nisem enkrat slišal pojamrati... vedno prijazna, pripravljena pomagati... z nasvetom... s tolažbo... s pogumom... z nasmehom... s časom... z optimizmom... z razumevanjem... z zanesljivostjo... s spoštovanjem... z znanjem... osupljivim... o življenju. Skromna, topla, iskrena... z iskricami v očeh... s pomladjo v srcu. Sva plesala na njen rojstni dan... devetdeseti... valček. Je ljubila življenje... je rada živela.
Bila je moder, duhovno bogat, velik Človek.
Bila je moj učitelj. Še je.
Hvala.


en_bk

Če hočemo živeti srečno, zdravo in brez pretresov, moramo verjeti vase in v svojo pravico do sreče in zdravja. Vzemite si čas in hodite ven. Lepota sveta spodbuja radost, hvaležnost in zdrave misli. Učite se smejati in biti tiho. Imejte radi svoje otroke in se igrajte s hišnimi ljubljenčki. Življenje je treba živeti in v njem tudi uživati!

Nemara največja skrivnost duševnega miru leži v osebni celovitosti, ko vemo, kaj si mislimo o sebi in se ne ubadamo s tem, kaj ljudje mislijo o nas. Če se držite svojih pravih etičnih načel, postane vaša osebna celovitost luč, ki privlači uspehe na vseh ravneh. Skrbno prisluškujte svoji vesti in živite v miru.


sir John Marks Templeton

Ponižnost je ključ do resničnega napredka. Ko se začnemo zavedati čudeža stvarjenja, ki odseva v lepoti zvezd ter sijaju drevja in cvetja, osupnemo in se čudimo. Zasvita se nam, da Bog neskončno prekaša naš razum in razumevanje. Ko spoznamo, kako malo vemo in koliko se moramo še naučiti, stopimo na pot ponižnosti.

Prava ponižnost spodbuja k molitvi, molitev pa nas lahko uglasi z Neskončnim. Pristno ponižen človek, ki je Bogu hvaležen za svoje blagoslove, si s tem odpira vrata za svojevrstna nebesa na Zemlji.


sir John Marks Templeton

Sem pomislil, da bi bilo mogoče koristno ali pa vsaj ne škodljivo preveč, zopet razmigati vijuge cvetličnega vzorca, na katerem se v histerični belini bohoti ivanjščica.

Medtem, ko sem razmišljal, o čem naj razmišljam, se mi je v misli sprva plaho, kasneje pa vse bolj odločno, plazila melodija in ena kitica..
...
nesrečnik sam od malena
od sve muke pesme pevam
voleo bih majko mila
da se ovo samo sneva
da se ovo samo sneva

joj ojoj....

pesmi ter se mešala z davno videnimi prizori iz filma Ko to tamo peva. Vsi enaki, vsi različni..vsak na svoji poti, vsi v istem avtobusu...firme Krstić....zanesljivo pripeljani do konca...enkrat.
Vozi Miško.

Bom razmišljal kdaj drugič.


en_bk

Tudi zaskrbljenost je način, s katerim se spopadamo z življenjem, vendar je odgovornost sebi zagotovo boljša. Zaskrbljenost izvira iz strahu, odgovornost pa iz vere v Boga, vere v dobroto življenja, vere v stvarstvo in vere v lastne moči. Med mnogimi načini za spoprijemanje z življenjskimi preizkušnjami je najbolj pogubna prav zaskrbljenost.

Drugi način reševanja težav je pogosto ta, da takrat, kadar se počutimo izgubljeni, udarimo po drugih. S tem povzročamo nepotrebno trpljenje in bolečine ljudem okrog nas, poleg tega pa se negativne besede lepijo na naše težave in jih še bolj poglabljajo. Neprimerno bolj modro je držati jezik za zobmi ter počakati, da se pokaže širša slika in da slab trenutek mine.


sir John Marks Templeton

Pusti,
naj prihajajo stvari
same –
kot večer, kot noč,
jutro in dan.
Počakaj,
da potrkajo pri tebi,
kot dež, kot lačen
ptič,
kot izgubljeni popotnik.
Pusti,
da stvari odtečejo,
kot čas in voda.


iz knjige: VOŠČILA dotiki besed (Ana Četkovič Vodovnik)

Zavedanje je pot nesmrtnosti;
nepozornost je pot smrti.
Če bom ozaveščen, ne bom umrl.
Če sem nepozoren, je tako kot da sem že mrtev.

To jasno dojemam, če sem moder,
sem vesel v zavedanju in najdem srečo v znanju plemenitih.
Če sem moder, poglobljen, vztrajen,
vedno v močnem prizadevanju,
dosežem blaženost, najvišji mir in srečo.

Če sem buden, ozaveščen, pozoren, čist, uvideven,
samo-prečiščen in živim v skladu z obveznostmi,
bo moja slava narasla.
S prebujanjem, ozaveščanjem, samoobvladanjem in kontrolo,
bom kot moder zase gradil otok,
ki ga ne more preplaviti nobena poplava.

Zavestno razdajanje ljubezni skozi misli, besede in dejanja nam lahko pomaga, da postanemo polje ljubezenske sile. Darovanje, dajanje in sprejemanje se lahko združijo v harmoničen tok najmogočnejše sile v stvarstvu.

Pogosto zadošča le beseda spodbude in upanja, pa postanemo blagoslov za nekoga, ki se krči v malodušju in obupu. Morda je prava vloga našega življenja prav ta, da pomagamo lajšati tegobe drugim ljudem; ko se odpremo bogatim blagoslovom, ni večjega zadovoljstva od spoznanja, da se dar sreče, ki blagoslavlja druge ljudi in jim pomaga, pretaka skozi kanal naše ljubezni.


sir John Marks Templeton

Kaj pa...če je vse en sam blef.
Kaj pa...če je na koncu življenja le še smrt... totalna...basta.
Kaj pa...če potem ni ničesar.

Bi bilo jako zoprno, a ne.
Bi ne imeli o čem debatirat, a ne; pa to bi še šlo.
Bi ne bilo več smisla, a ne...in vere...a ne.

Zato...verujmo...v karkoli že...samo da...


en_bk

Igor Kononenko

Omar Khayyam (polno ime: Ghiyath al-Din Abu'l-Fath Umar ibn Ibrahim Al-Nisaburi al-Khayyami) (pribl. 1048-1131) Perzijski matematik, astronom, pesnik in učitelj sufizma.

Rodil se je v Nishapurju v Perziji (danes Iran), ki je bila takrat vojaško cesarstvo, kjer je takratni sultan poskušal ustvariti ortodoksno muslimansko državo. Khayyam je študiral filozofijo. Bil je zelo bister in intuitiven. Postal je pomemben matematik in astronom. Še pred 25. letom je napisal knjige o glasbi in algebri. Leta 1070 se je preselil v Uzbekistan, kjer je napisal slavno knjigo »Obravnava in predstavitev problemov algebre«. Osemnajst let je vodil znanstveno delo v astronomskem observatoriju (Khayyam je izračunal dolžino leta in dobil 365.24219858156 dni – današnji izračun je 365.242190 dni). Leta 1092 se je končalo mirno obdobje in s tem tudi denarna podpora observatorija, hkrati so ga začeli napadati ortodoksni muslimani. Khayyam se je preselil v mesto na področju današnjega Turkmenistana. Umrl je najverjetneje leta 1131 v rodnem Nishapurju.

Čeprav je imel Khayyam več ponudb za bogate in vplivne položaje, se je vedno le-tem odrekel v prid možnosti za znanstveno in duhovno delo. Poleg izrednega intelekta je bil Omar Khayyam zelo tenkočuten in intuitiven. Nekoč je svojemu učencu dejal, da bo severni veter raztresal rože po njegovem grobu. Leta kasneje je ta učenec res videl Omarjev grob na severni strani sadovnjaka, veje sadnega drevja pa so se raztezale preko ograje nad grob in zasule nagrobni kamen s cvetlicami. Khayyam je napisal nekaj sto pesmi. Nekaj jih je v angleščino prevedel Edward Fitzgerald, ki pa žal ni bil duhovno dorasel modrostim Omarja Khayyama. Ker je Khayyam občasno razpravljal o zelo protislovnih stališčih, je Fitzgerald naivno sklepal, da je bil Khayyam duhovno nestabilen. Khayyam uporablja posebno izrazoslovje in prispodobe sufizma. Njegov popoln prevod v angleščino je opravil Swami Govinda Tirtha leta 1941.

Ko se udarimo, nas zaboli. Enako tudi, ko vidimo, da bližnji trpi, pa si ne more omagati, ker mogoče ni pomoči. Morda ne zna, ne zmore ali pa podzavestno noče, saj je navezan na bolečino in jo imenuje za "moja bolečina". Takemu ni potrebno pomagati, če nas ne prosi, saj je to njegova izbira. Bog mu je namenil situacijo, da se iz nje nekaj nauči, pa morda čisto nekaj drugega kakor je videti na zunaj. Vsak za sebe najbolj ve, saj se pozna in se ima možnost spoznati, kaj bi mu pomagalo, da se znebi bolečine.

Ta nadloga nas začne spremljati že na samem začetku življenja. Ko se rodimo jočemo, ker nam je neprijetno, saj smo se udobno počutili 9 mesecev v trebuhu matere, katera je skrbela za nas. Sedaj pa smo prišli ven, v svet, kjer je vse drugače. Potrebno se bo navaditi na vse kar je okoli nas in vse se tudi v času človekovega življenja spreminja. Kar je v nas ostane isto, le raste in se razvija. Da preživimo vsak dan posebej svojega življenja, se moramo prilagajati okolju kjer smo ter čimbolj prijetno in najmanj boleče kot je mogoče, ustvarjati pogoje za rast in razvoj tistega kar je v nas.

Mnogo ljudi pa to pozabi, ne pripisuje pomena tistemu, česar ne vidi, ampak iščejo zadovoljstvo o okolju kjer živijo. Raje spremenijo okolje, partnerja, obleko ali situacijo, samo, da se jim ni potrebno prilagoditi in prebroditi oviro. Potem naletijo na drugo okolje, ki je še bolj kruto zanj in spet bežijo v bolečini in žalosti drugam in to ponavljajo celo življenje, dokler ne ugotovijo, da sami pred seboj ne morejo zbežati. Edina rešitev je sprejemanje bolečine ter jo predelati, prerasti in premagati. Če bolečino premagamo, izgine kot vsaka stvar, nad katero imamo moč. Vendar se večkrat srečamo s situacijo, nad katero pa ugotovimo, da res nimamo moči, da je prehuda in da ne bomo zmogli. To je, kadar gledamo v naprej, predaleč naprej, ko še ne čutimo moči, ki je v nas, ko nas zajame strah in nezaupanje v samega sebe.

Pomislite na trenutke, ko ste bili na višku uspeha, in ugotovili boste, da ste bili prav tam, v tistem trenutku, docela in popolnoma prisotni. Če razmišljate le o tem, 'kaj je bilo' in 'kaj bo', boste zgrešili moč tistega, kar je.

Spencer Johnson, soavtor Enominutnega vodje, v svoji sijajni zgodbi Dragoceno darilo govori prav o tej pomembni resnici. V zgodbi starejši mož pošlje mladega dečka iskat dragoceno darilo, ki traja celo življenje. Glavni junak na koncu odkrije, kaj mu je stari mož hotel povedati: dobro se je učiti iz preteklosti, vendar je živeti v njej pogubno. Dobro je načrtovati za prihodnost, vendar je živeti v njej pogubno. V življenju si najbolj srečen in ustvarjalen takrat, ko živiš v sedanjosti.

Vsi zelo uspešni vodje so se naučili spoštovati moč sedanjosti. Odkrili so, da analiziranje preteklosti in načrtovanje prihodnosti ni dovolj, negovati je treba sedanjost in proslavljati njene zmage.

Ken Blanchard
Izreki za vse življenjske priložnosti