Dokler je bila na Zemlji samo enost, so vsa Kraljestva, vključno z mineralnim, živela od mane. Od energije.
Niso se žrla med seboj, tako kot se mi. Žremo med seboj.

»Sit sem te«, velikokrat slišimo, ko se med seboj prepiramo.
Pa vidim, da je drugi še vedno cel. Nikjer ni sledov ugrizov. Nikjer načet. Nikjer nobene rane, vidne očesu…
V duši? Ja. Duša je ranjena. Načeta.

»Tako te imam rad, da bi te kar pojedel,« pravijo zaljubljenci, ki od silne ljubezni sploh niso fizično lačni, ker jih polni ta energija. Energija ljubezni.

Krščanstvo oznanja najvišjo obliko NADČLOVEKA.
Kot tako je krščanstvo največje med vsemi rasizmi, ki pa se od ostalih rasizmov razlikuje v tem, da ne izloča nikogar - izločamo se izključno sami.

Igor Kononenko

El-Ghazali (polno ime: Abu Hamid Muhammad Ibn Muhammad At-Tusi Al Ghazali) (1058-1128?) Islamski filozof, teolog in sufi.

El-Ghazali se je rodil leta 1058 v Tusu na današnjem področju Irana. Študiral je teologijo v Nishapurju. V tem času je napisal različne tekste o islamskih zakonih in teologiji, ki se še danes uporabljajo. Zatem je začel pisati religiozne razprave, ki so se uporabljale v političnih bojih tistega časa. Ko je bil star 34 je postal rektor in profesor na Univerzi Nizamiyah v Bagdadu. V tem času je napisal najpomembnejša teksta “The Intentions of the Philosophers” (Smotri filozofov) ter “The Incoherence of the Philosophers” (Protislovnost filozofov). Zapustil je položaj in se odpravil na romanja. Naslednjih deset let je preživel v Damasku, Meji, Medini in rojstnem Tusu. V tem času je napisal 40 knjig pod skupnim naslovom “Revivification of the Religious Sciences” (Oživljanje religijskih znanosti), kjer je poudaril pomen islamskih praks. Zatem se je vrnil poučevanju. Združeval je pravo, filozofijo, teologijo in sufizem. Nudil je duhovno vodstvo logikom, ter učil mistike retoriko. Umrl je po nekaterih virih leta 1111, po drugih pa leta 1128 v Bagdadu.

Prikazoval je nezmožnost miselnega razmišljanja, da bi dojel Absolut in Neskončnost, Boga. Ustvarjal je ravnotežje med religijo in logičnim mišljenjem. Poudarjal je pomembnost pristnega sufizma kot poti do doseganja absolutne resnice. Do znanja je prihajal z direktnim zaznavanjem resnice, torej intuitivno in ne razumsko. Trdil je, da poleg shranjevanja informacij in sposobnosti, da se jih reproducira, obstaja znanje, ki je višja oblika ljudskega uma. El-Ghazali je poudarjal problem pogojenosti ljudi, ki jih navade in splošno priznano »znanje« omejujejo in zavajajo. Tudi izobraženi ljudje so pogosto neumni in fanatični ravno zaradi pogojenosti. Navado je smatral za bolezen. Razlikovanje med mišljenjem (mnenjem) in znanjem se lahko hitro zamegli in izgubi. Vztraja na tem, da so izobraženi ljudje lahko, in pogosto tudi so, hkrati neumni in fanatično obsedeni. Ena najbolj osupljivih posebnosti današnjega človeka je ta, da čeprav ima že ogromno znanstvene evidence za nasprotno, še vedno zelo težko razume, da njegova prepričanja niso vedno povezana niti z njegovo inteligenco, niti s kulturo, niti z njegovimi vrednotami. Dejansko je nerazumljivo podvržen indoktrinaciji.

Skupina nomadov se je neko noč pripravljala na spanje, ko jih je obsijala čudovita in močna svetloba. Takoj so vedeli, da jih je obiskal božji odposlanec, pravo nebeško bitje. In vedeli so, da jim bo to bitje predalo pomembno sporočilo, namenjeno prav njim. In glas jim je rekel, naj naberejo čim več kamenčkov, ki naj jih shranijo v sedelne torbe. Potem naj potujejo dalje, in naslednji večer jih bo našel vesele in našel jih bo žalostne.

Nomadi so poslušali navodila glasu nebeškega bitja in ga ubogali. Vendar pa, ko so se zjutraj odpravili na pot, so se med sabo zgovarjali o svojem razočaranju. Niso pričakovali, da jim bo božji odposlanec naložil tako poniževalno in nesmiselno delo, kot je nabiranje kamenčkov. Od njega so pričakovali vse kaj drugega, pričakovali so navodila, ki bi jim omogočala ustvariti bogastvo, zdravje in smisel življenja, želeli so pojasnilo, kako prepoznati kozmične resnice…

Ivanjščica poje. O soncu. In z njo ves cvetlični vzorec. Tisti na mozgu. Mojem. Lepa pesem. Nežna, igriva. In se ponavlja, kot gramofonska plošča. Ja, to je vibracija pomladi, s frekvenco, ki se giblje od opojnega vonja limoninih cvetov, za trenutek zastane v eleganci kapljice chanela nr. 5 in se, božajoč žamet venčnih listov rdeče vrtnice, spusti v zdravilnost gorskega lišaja.

Koliko melodij, prepletajočih. Ne, ne mojih. Moja je ena, na eni gramofonski plošči, vrezana v prvih..hm..petnajstih letih, kasneje z dodanimi drsi, dosnetimi inštrumenti. Melodija je ista, stara, iz otroštva, le malce popolneje zveni.

Prevedel:
dr. France Susman

Petek, 5. septembra 1997, dan pred pogrebom

Trenutek nesreče je bil grozen šok. Najprej mi sploh ni bilo jasno, kaj se je zgodilo. Na čuden način sem lebdela nad krajem nesreče v tunelu in se čudila nad temi nenavadnimi sanjami. Nisem čutila bolečine in nisem bila v svojem telesu. Gledala sem doli na razbitine avta. Izgledalo je grozno - to nisem bila jaz in ne moj čas - mislila sem, da vse to nima veze z mano.

Potem sem videla, kako je nek moški odprl zadnja vrata, videl me je tam ležati in tudi Dodija, ki je bil sklonjen na drugo stran. Grozno je izgledal. Ko sem ga videla, sem vedela, da se je zgodilo nekaj strašnega. Potem sem čutila, kako sem šla spet nazaj v svoje telo, ki je bilo neprijetno in zelo težko. Čeprav od začetka nisem čutila bolečin, je bilo v mojem telesu vse narobe. Torej sem šla spet ven.

Vse sem videla čisto zavestno: kako so me položili v rešilca, kako so me pripeljali v bolnico, kako so me poizkušali oživiti, celo kako so moje telo odprli, da bi začelo tole srce spet utripati - vse sem videla zmedena, v šoku in tudi polna sočutja do teh ljudi, ki so se tako zelo trudili, nekateri od njih so celo jokali. Kljub temu me je obdajala ta luč, ta moč, ki mi je dajala v tem trenutku občutek, da je vse v redu.

Ljudje so prav tako čudoviti kakor sončni zahod, če jim le dopustim. Sončnega zahoda ne poskušam nadzirati. Spoštljivo ga opazujem, kako se razgrinja pred menoj. Sebe pa imam najraje, kadar cenim razvijajoče se življenje.


Carl R. Rogers

Naj živimo v sreči, da ne sovražimo tiste, ki sovražijo nas.
Med temi, ki nas sovražijo, živimo osvobojeni sovraštva.
Naj živimo v sreči med temi, ki so bolni.
Med temi, ki so bolni, živimo osvobojeni bolezni.
Naj živimo v sreči, osvobojeni pohlepnosti med pohlepnimi.
Med temi, ki so pohlepni, živimo osvobojeni pohlepnosti.
Naj živimo srečno, čeprav ne posedujemo ničesar.
Naj živimo prehranjujoč se s srečo, kot svetli bogovi.

Zmaga redi sovraštvo, ker je premagani nesrečen.
Če se odrečem zmagi in porazu,
sem zadovoljen in živim srečno.

Ga ni ognja kot je strast, ne nesreče kot je sovraštvo;
je ni bolečine kot je to telo;
je ni višje sreče kot mir.

Pomembno je, da nikoli ne pozabite, da šteje samo tisto, kar je v vaši zavesti, ne glede na zmedo, ki vlada okrog vas. Pri tem pa imate na voljo dvoje mogočnih orodij – ljubezen in molitev.

Molitev velja za usklajeno dejavnost fizične zavesti, ki se usklajuje z zavestjo Stvarnika. Reden stik z Bogom nam omogoči, da smo deležni vodstva in zmožnosti razumevanja ter večje energije pri izpolnjevanju Božje volje.

sir John Marks Templeton

Eden od ključnih dejavnikov blagostanja je v spoznanju, da resnično blagostanje ne narašča s sprejemanjem, temveč z razdajanjem! Stvarstvo nima zadržkov do tistega, ki daje z ljubeznijo in od srca.

Skrivnost bogatega in zadovoljnega življenja je tudi v tem, da dovolimo prost pretok ljubezni iz srca v življenje. Razdajati še več ljubezni je lahko za dušo usodna odločitev, blažen trenutek, ko se tegobe krutega življenja razblinijo pred prebujajočo se zavestjo o prisotnosti Boga. Če se otresemo vseh zavor, se nam na stežaj odprejo vrata k še večjemu razdajanju ljubezni.

sir John Marks Templeton

Enkrat...al pa kdaj drugič...sem vprašal Konfuzija /mojega prijatelja/, po čem bi prepoznal modreca, če bi ga srečal...slučajno. Mi je rekel:

bk, čist simpl...po očeh, po ušesih, po ustnicah, po rokah in po nogah.

Pa res...čist simpl, a ne.


en_bk

Prevedel:
dr. France Susman

PREDGOVOR

Iz druge strani življenja, do katere smrt predstavlja le vmesna vrata,
je Diana, waleška princesa, posredovala te besede moškemu,
ki je bil "pripravljen poslušati" - kot ona pravi.
Neskončno veliko ji pomeni to, da še enkrat pride v kontakt
z vsemi tistimi ljudmi, ki so jo tako zelo ljubili,
in jim želi razložiti, kako se je vse zgodilo in kakšen smisel je bil za vsem tem.
Do tega ji je, da se vse postavi v pravo luč in za spravo.
Do tega ji je, da pokaže na bistvo - na tisto, kar je treba po njenem mnenju sedaj storiti in
ne samo v njeni domovini, ampak povsod po svetu.
Njene besede gredo do srca - toliko ljubezni, toliko sočutja
in globoko vedenje o smislu življenja govorijo iz njih.
Zaslužijo, da jih posredujemo drugim.

Mucova mama.
Tako sta jo klicala moja sinova. Moja babica. Njuna prababica. Februarja bo deset let... njun angel varuh. Pred štirinajstimi dnevi bi slavila stoletnico.

Je imela jako trdo življenje... po moji predstavi... od desetega leta kot dekla po kmetijah... od štirinajstega kot mojškra po kmetijah... pa poroka z ljubeznijo svojega življenja /to je bilo lepo/... pa gradnja hiše brez... haha... finančne konstrukcije.. pa šest otrok... pa smrt drugorojenca... pa druga svetovna vojna... pa pretepanje in obsodba na smrt zaradi skrivanja partizanov... pa večno pomanjkanje... mislim... materialnih sredstev... pa mnogo prerana smrt moža....

Ampak to le po moji predstavi. Je nisem enkrat slišal pojamrati... vedno prijazna, pripravljena pomagati... z nasvetom... s tolažbo... s pogumom... z nasmehom... s časom... z optimizmom... z razumevanjem... z zanesljivostjo... s spoštovanjem... z znanjem... osupljivim... o življenju. Skromna, topla, iskrena... z iskricami v očeh... s pomladjo v srcu. Sva plesala na njen rojstni dan... devetdeseti... valček. Je ljubila življenje... je rada živela.
Bila je moder, duhovno bogat, velik Človek.
Bila je moj učitelj. Še je.
Hvala.


en_bk

Če hočemo živeti srečno, zdravo in brez pretresov, moramo verjeti vase in v svojo pravico do sreče in zdravja. Vzemite si čas in hodite ven. Lepota sveta spodbuja radost, hvaležnost in zdrave misli. Učite se smejati in biti tiho. Imejte radi svoje otroke in se igrajte s hišnimi ljubljenčki. Življenje je treba živeti in v njem tudi uživati!

Nemara največja skrivnost duševnega miru leži v osebni celovitosti, ko vemo, kaj si mislimo o sebi in se ne ubadamo s tem, kaj ljudje mislijo o nas. Če se držite svojih pravih etičnih načel, postane vaša osebna celovitost luč, ki privlači uspehe na vseh ravneh. Skrbno prisluškujte svoji vesti in živite v miru.


sir John Marks Templeton

Ponižnost je ključ do resničnega napredka. Ko se začnemo zavedati čudeža stvarjenja, ki odseva v lepoti zvezd ter sijaju drevja in cvetja, osupnemo in se čudimo. Zasvita se nam, da Bog neskončno prekaša naš razum in razumevanje. Ko spoznamo, kako malo vemo in koliko se moramo še naučiti, stopimo na pot ponižnosti.

Prava ponižnost spodbuja k molitvi, molitev pa nas lahko uglasi z Neskončnim. Pristno ponižen človek, ki je Bogu hvaležen za svoje blagoslove, si s tem odpira vrata za svojevrstna nebesa na Zemlji.


sir John Marks Templeton

Sem pomislil, da bi bilo mogoče koristno ali pa vsaj ne škodljivo preveč, zopet razmigati vijuge cvetličnega vzorca, na katerem se v histerični belini bohoti ivanjščica.

Medtem, ko sem razmišljal, o čem naj razmišljam, se mi je v misli sprva plaho, kasneje pa vse bolj odločno, plazila melodija in ena kitica..
...
nesrečnik sam od malena
od sve muke pesme pevam
voleo bih majko mila
da se ovo samo sneva
da se ovo samo sneva

joj ojoj....

pesmi ter se mešala z davno videnimi prizori iz filma Ko to tamo peva. Vsi enaki, vsi različni..vsak na svoji poti, vsi v istem avtobusu...firme Krstić....zanesljivo pripeljani do konca...enkrat.
Vozi Miško.

Bom razmišljal kdaj drugič.


en_bk

Tudi zaskrbljenost je način, s katerim se spopadamo z življenjem, vendar je odgovornost sebi zagotovo boljša. Zaskrbljenost izvira iz strahu, odgovornost pa iz vere v Boga, vere v dobroto življenja, vere v stvarstvo in vere v lastne moči. Med mnogimi načini za spoprijemanje z življenjskimi preizkušnjami je najbolj pogubna prav zaskrbljenost.

Drugi način reševanja težav je pogosto ta, da takrat, kadar se počutimo izgubljeni, udarimo po drugih. S tem povzročamo nepotrebno trpljenje in bolečine ljudem okrog nas, poleg tega pa se negativne besede lepijo na naše težave in jih še bolj poglabljajo. Neprimerno bolj modro je držati jezik za zobmi ter počakati, da se pokaže širša slika in da slab trenutek mine.


sir John Marks Templeton

Pusti,
naj prihajajo stvari
same –
kot večer, kot noč,
jutro in dan.
Počakaj,
da potrkajo pri tebi,
kot dež, kot lačen
ptič,
kot izgubljeni popotnik.
Pusti,
da stvari odtečejo,
kot čas in voda.


iz knjige: VOŠČILA dotiki besed (Ana Četkovič Vodovnik)

Zavedanje je pot nesmrtnosti;
nepozornost je pot smrti.
Če bom ozaveščen, ne bom umrl.
Če sem nepozoren, je tako kot da sem že mrtev.

To jasno dojemam, če sem moder,
sem vesel v zavedanju in najdem srečo v znanju plemenitih.
Če sem moder, poglobljen, vztrajen,
vedno v močnem prizadevanju,
dosežem blaženost, najvišji mir in srečo.

Če sem buden, ozaveščen, pozoren, čist, uvideven,
samo-prečiščen in živim v skladu z obveznostmi,
bo moja slava narasla.
S prebujanjem, ozaveščanjem, samoobvladanjem in kontrolo,
bom kot moder zase gradil otok,
ki ga ne more preplaviti nobena poplava.

Zavestno razdajanje ljubezni skozi misli, besede in dejanja nam lahko pomaga, da postanemo polje ljubezenske sile. Darovanje, dajanje in sprejemanje se lahko združijo v harmoničen tok najmogočnejše sile v stvarstvu.

Pogosto zadošča le beseda spodbude in upanja, pa postanemo blagoslov za nekoga, ki se krči v malodušju in obupu. Morda je prava vloga našega življenja prav ta, da pomagamo lajšati tegobe drugim ljudem; ko se odpremo bogatim blagoslovom, ni večjega zadovoljstva od spoznanja, da se dar sreče, ki blagoslavlja druge ljudi in jim pomaga, pretaka skozi kanal naše ljubezni.


sir John Marks Templeton

Kaj pa...če je vse en sam blef.
Kaj pa...če je na koncu življenja le še smrt... totalna...basta.
Kaj pa...če potem ni ničesar.

Bi bilo jako zoprno, a ne.
Bi ne imeli o čem debatirat, a ne; pa to bi še šlo.
Bi ne bilo več smisla, a ne...in vere...a ne.

Zato...verujmo...v karkoli že...samo da...


en_bk