Dokler je bila na Zemlji samo enost, so vsa Kraljestva, vključno z mineralnim, živela od mane. Od energije.
Niso se žrla med seboj, tako kot se mi. Žremo med seboj.

»Sit sem te«, velikokrat slišimo, ko se med seboj prepiramo.
Pa vidim, da je drugi še vedno cel. Nikjer ni sledov ugrizov. Nikjer načet. Nikjer nobene rane, vidne očesu…
V duši? Ja. Duša je ranjena. Načeta.

»Tako te imam rad, da bi te kar pojedel,« pravijo zaljubljenci, ki od silne ljubezni sploh niso fizično lačni, ker jih polni ta energija. Energija ljubezni.



»O ti majhen cukrček, kako si srčkan, kar popapcala bi te,« žvrgoli trop tet nad zibko nič hudega slutečega dojenčka.

In tako dalje.

Če bi jedli manj.
Bi res lahko živeli tudi od zraka?
Bil bi manj onesnažen, ker ne bi toliko pridelovali in predelovali in izdelovali.
Ta veriga je neskončna.
In gre v dobro.
Samo, če bi jedli manj.

Ja, in še nekaj, česar nikakor ne smemo spregledati.
Samo, če bi jedli manj.
Res bi potrebovali vsega manj.
Od hrane, do vsega ostalega materialnega, za kar se tako pulimo. Veliko veliko vsega manj.
Čistil, pralnih in mehčalnih sredstev in kozmetike…

Tako bi manj onesnaževali kraljestvo voda in samo naravo. In zrak.

Žalostno, res žalostno, da naša zavest ni na nivoju zavedanja, da je voda osnova vsega življenja.

A kakšno vodo pijemo? Z dodatki fekalij, kemije, strupov. Nato pa jo kloriramo. Saj klor je tudi strup.
S čim vse jo packamo, se sploh zavedamo? Skrajni čas je, ker se že sprašujemo, naj jo precejamo ali prekuhavamo? Kaj pa dosežemo s prekuhavanjem? Se mogoče tudi s tem postopkom razvijajo kakšni drugi strupi? Takšna vprašanja in takšna razmišljanja, takšna sporočila dobivam od mojih vodnikov. Zelo, zelo pomembna sporočila, verjemite.

Ljubi Bog, le kaj počnemo ljudje?

Voda v plastenkah ni rešitev!
Rešitev je v naših glavah, ljudje!

iz knjige: Utrinki trenutka večnosti
Vera Pirc-Prelovšek