Skupina nomadov se je neko noč pripravljala na spanje, ko jih je obsijala čudovita in močna svetloba. Takoj so vedeli, da jih je obiskal božji odposlanec, pravo nebeško bitje. In vedeli so, da jim bo to bitje predalo pomembno sporočilo, namenjeno prav njim. In glas jim je rekel, naj naberejo čim več kamenčkov, ki naj jih shranijo v sedelne torbe. Potem naj potujejo dalje, in naslednji večer jih bo našel vesele in našel jih bo žalostne.
Nomadi so poslušali navodila glasu nebeškega bitja in ga ubogali. Vendar pa, ko so se zjutraj odpravili na pot, so se med sabo zgovarjali o svojem razočaranju. Niso pričakovali, da jim bo božji odposlanec naložil tako poniževalno in nesmiselno delo, kot je nabiranje kamenčkov. Od njega so pričakovali vse kaj drugega, pričakovali so navodila, ki bi jim omogočala ustvariti bogastvo, zdravje in smisel življenja, želeli so pojasnilo, kako prepoznati kozmične resnice…
Ko so nato zvečer nomadi začeli postavljati svoje šotore, da bi prenočili, so segli v svoje sedelne torbe. In odkrili so, da so se kamenčki spremenili v diamante…
In bili so veseli, in bili so žalostni, kot jim je napovedalo nebeško bitje. Bili so veseli, ker so imeli diamante, in bili so žalostni, ker niso nabrali več kamenčkov…
To zgodbo je vedno pripovedoval učitelj John Wayne Schlatter svojim učencem (opisuje jo v knjigi Kurja juhica za učiteljevo dušo), ki je svoje učence vedno učil citate in modre misli (ki pa nad njimi niso bili prav prida navdušeni), kot so:
'Če vidiš ovire, si odvrnil pogled od cilja.'
'Ni neuspeha, razen, če se nehaš truditi.'
'Cinik je človek, ki pozna ceno vsega, ne pozna pa vrednosti ničesar.'
'Če si nekaj domisliš in v to verjameš, zmoreš to tudi doseči.'
Pomembnost teh izrekov in kako globoko so se nezavedno dotaknili otroških življenj, je učitelj spoznal, ko se mu je po petih letih javil njegov bivši učenec Alan, ki so ga pred koncem šolanja zaradi težav, ki jih je povzročal, izključili. Kot se je izrazil učitelj: »Alanov glavni predmet so bile 'težave' in stranski 'izključitev'. Učil se je za 'pretepača' in se pripravljal na maturo iz 'tatvin'.»
Alan je po izključitvi iz šole preko popravnega doma pristal v zaporu za mladoletnike in njegova samodoba je pristala čisto na tleh. Zagnusil se je sam sebi, in tako globoko ničvrednega se je počutil, da je vzel britvico in si prerezal zapestja. In povedal je svojemu bivšemu učitelju:
»Veste, gospod Schlatter, ko je življenje odtekalo iz mojega telesa, sem se spomnil tistega trapastega citata, ki sem ga moral nekoč dvajsetkrat napisati: 'Ni neuspeha, razen, če se nehaš truditi.' Tedaj sem ga nenadoma doumel. Dokler sem bil živ, nisem bil zguba. Toda, če bi si dovolil umreti, bi zanesljivo umrl kot zguba. Zato sem zbral vse svoje poslednje moči, poklical pomoč – in začel novo življenje.«
Za Alana je bil citat v času obiskovanja šole samo kamenček, s katerim ni vedel, kaj početi, in mu je bil v nadlego. A ko je bil v stiski, je ta kamen v trenutku zablestel kot diamant…
Zatorej: zberimo čim več kamenčkov, da nam bo prihodnost polna diamantov.
Nikoli zares ne vemo, kako globoko se naša življenja dotaknejo življenj drugih ljudi in bitij…
Skupina nomadov se je neko noč pripravljala na spanje, ko jih je obsijala čudovita in močna svetloba. Takoj so vedeli, da jih je obiskal božji odposlanec, pravo nebeško bitje. In vedeli so, da jim bo to bitje predalo pomembno sporočilo, namenjeno prav njim. In glas jim je rekel, naj naberejo čim več kamenčkov, ki naj jih shranijo v sedelne torbe. Potem naj potujejo dalje, in naslednji večer jih bo našel vesele in našel jih bo žalostne.
