Ivanjščica poje. O soncu. In z njo ves cvetlični vzorec. Tisti na mozgu. Mojem. Lepa pesem. Nežna, igriva. In se ponavlja, kot gramofonska plošča. Ja, to je vibracija pomladi, s frekvenco, ki se giblje od opojnega vonja limoninih cvetov, za trenutek zastane v eleganci kapljice chanela nr. 5 in se, božajoč žamet venčnih listov rdeče vrtnice, spusti v zdravilnost gorskega lišaja.

Koliko melodij, prepletajočih. Ne, ne mojih. Moja je ena, na eni gramofonski plošči, vrezana v prvih..hm..petnajstih letih, kasneje z dodanimi drsi, dosnetimi inštrumenti. Melodija je ista, stara, iz otroštva, le malce popolneje zveni.


Gledam množico obrazov okrog sebe in poslušam njihove pesmi. O čem pojejo?

Ena je topla. Poje o fantku v zibki. Sliši se pomirjujoč mamičin šepet, ki zaziblje fantka v spanec. Poje o skupnem nedeljskem kosilu. Poje o poljubu med materjo in očetom, o prijaznem, toplem pogledu. Poje o ribolovu z očetom, o nepozabnih, njunih trenutkih. Poje o dolgih sprehodih s starši okoli Blejskega jezera. Čigava je pesem? Vidim moškega, ki se pogovarja s svojo ženo. Umirjenost, zadovoljstvo, harmonijo izražata njuna obraza. Prijetna vibracija.

Nova pesem. Poje o majhni deklici. Gleda, kako oče v svoji pijanosti brca njeno mamico, jo zmerja s kurbo, prasico. Deklica joka, prestrašena, polulana, z medvedkom v roki. Oče, ves zaripel v obraz, obdan s težko alkoholno sapo, preneha udarjati. Ne da bi deklici namenil pogled, besedico, odide skozi vrata v noč. Mati jo tolaži: "ne joči mala moja, saj ni nič, očka je imel težek dan v službi"... Čigava je ta žalostinka. Ženska pri 45, vsa zgrbljena za mizo v kotu pisarne, vedno tiho, vedno v modricah. Pogosto pade po stopnicah.


Nova pesem, nov prizor. Mali priteče iz šole, ponosen, ker je edini pisal minus pet pri matematiki, pričakujoč pohvalo, mamin nasmeh, objem. Samo minus pet, če bi se bolj učil, bi bila lahko petka. Razočaranje se zrcali v njegovih očeh. Odide k očetu. Ta bere časopis, in ko mu sin pove oceno, samo nekaj zamrmlja in bere dalje....
Dvignem oči. Mlad podjetnik, perfekcionist, uspešen, a na glasu, da ni nikoli zadovoljen ne s svojim delom, ne z delom svojih podrejenih. Z mrtvimi očmi.

Nove pesmi, nove slike, vse podobne, vse različne.

Ko se želim oddaljiti, me preseneti še ena pesem. Popolnoma drugačna, ni iz otroštva. Slišim Bolero, Ravelov Bolero. Polten, strasten, pohoten. S kaviarjem, vodko, ob kaminu. Z jagodo, zrelo, v popku. S kapljicami šampanjca, ki polzijo po prepotenem telesu. Ni mi potrebno dvigniti pogleda, da bi prepoznal lastnico. Poznam to pesem. Vem komu pripada. Pesem.


en_bk