NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Krščanstvo in rasizem   
    četrtek, 6. maj 2004 @ 06:14 CEST
    Uporabnik: Sebastjan Erlah

    * Modre misli in zgodbe

    Krščanstvo oznanja najvišjo obliko NADČLOVEKA.
    Kot tako je krščanstvo največje med vsemi rasizmi, ki pa se od ostalih rasizmov razlikuje v tem, da ne izloča nikogar - izločamo se izključno sami.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Sebastjan Erlah
  • Več s področja * Modre misli in zgodbe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/2004043010143793

    No trackback comments for this entry.
    Krščanstvo in rasizem | 12 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Krščanstvo in rasizem

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 6. maj 2004 @ 12:45 CEST
    Misel je postavila pred mene resne pomisleke, zdi se mi izzivajoča, če ne kar šokantna - pripisovati krščanstvu rasizem. To se mi zdi pretirana in krivična ocena. Res je, da je krščanstvo zagrešilo marsikaj v preteklosti, vendar nobene oblike rasizma krščanstvu ni mogoče pripisovati, razen določenih značilnosti, ki jih lahko sprejmemo tudi kritično. Misel pojmujem tako, da je imel avtor v mislih Cerkev kot institucijo z določenimi posebnostmi, ki se v nadaljevanju naštejejo in se je v svoji oceni prenagnil. Če hočemo, da naša laična ocena ne bo fenomenološka ampak, da bo tudi teološko nekaj pomenila, potem lahko v miru trdimo, da cerkev ni rasistična, temveč je v službi resničnosti, ki presegajo božje kraljestvo in svet, na katerih sloni njena zgradba. Kraljestvo je utopija, ki jo je uporabil Jezus, da bi izrazil svoj lastni namen - pomeni v svetu uresničeno utopijo, to je dober konec vsega stvarstva, ki bo naposled v Bogu rešeno vseh nepopolnosti in potem prežeto z božjim in brezpogojno uresničeno. Božje kraljestvo pa je odrešenje in dopolnitev. Svet pa je kraj zgodovinskega uresničenega božjega kraljestva. Svet nosi madež greha. Zato se božje kraljestvo gradi proti silam nasprotnega kraljestva. Da bi svet lahko sprejel božje kraljestvo in prišel do srečnega konca, je potreben neprestan proces osvobajanja. Cerkev je del sveta, ki v moči Svetega Duha sprejema Božje kraljstvo neposredno v osebi Jezusa Kristusa, božjega Sina, ki se je učlovečil v našo bedo. V službi sveta neguje pravila za oznanjevanje Božjega kraljestva in njegove navzočnosti.

    Cerkev ni božje kraljstvo, temveč orodje njegovega uresničevanja. Cerkev predstavlja zakramentalno uresničenje Božjega kraljestva v svetu in kot sredstvo, da se čimpopolneje uresniči. Istovetenje Cerkve in Božjega kraljestva vodi do odmaknjene podobe cerkve, kdor pa hoče poistvetiti Cerkev in Svet, bi upodobil posvetno cerkev, ki se ji gre samo za oblast in bi prišel celo do teh skrajnosti, da ji očita rasizem v odnosu do sveta. Cerkev, ki bi se ukvarjala sama s seboj ne bi hotela imeti več nobenega opravka s kraljestvom in svetom, bila bi triumfalistična, samovšečna cerkev, "popolna družba", ki podvojuje naloge, katere normalno opravlja država in civilna družba in ne priznava niti avtonomije svetega niti veljavnosti razumskega dokazovanja.

    Vsa ta napačna teološka vrednotenja, vse do cerkvenega rasizma, so patologije ali skrajnosti. Zdrava ekleziologija postavlja na prvo mesto pravilen odnos med kraljestvom, svetom in cerkvijo. Cerkev je zgodovinsko znamenje božjega kraljestva in orodje za odrešenje sveta.

    Cerkvi bi lahko očitali tudi, da je organizirana po modelu patronata, kar pomeni:
    - da navzočnost Cerkve v svetu zagotavlja pakt z državo
    (Vatikanski sporazum);
    - da skrbi za vse potrebe cerkve in zagotavlja tudi njen
    razvoj (ima svoje premoženje), ki ga ohranja tudi s
    celibatom;
    - da pri Cerkvi gre za razvoj dveh hierarhij - civilne in
    religiozne hierahije, kajti cerkev se vedno povezuje z vodil-
    nimi silami, nikoli ne z reformatorskimi ali prenovitvenimi
    silami, kar je razvidno tudi iz zgodovine - njena politika
    komoditete med drugo svetovno vojno;
    - Cerkev ima isti pomen kot hierarhija;
    - Cerkev se približa vladajočim razredom, ki nadzirajo
    državo in deluje v interesu vladajočih sil (šolski sistem,
    stranke), čeprav je pri nas pravno država in Cerkev ločena;
    - cerkev hoče služiti ljudstvu in ogromni večini revnih;
    - otroke vzgaja, da bi bili prežeti s krščanskim duhom in
    osvobodili revne, zato organizira tudi karitativno dejavnost;
    - cerkev je konservativna in pravoverna ter nezaupljiva do
    vsake novosti, kar je v preteklosti imelo negativni vpliv na
    razvoj znanosti. Dogmatika je toga in njen juridični pogled
    (kaknonsko pravo) tudi. Dokazuje vedno z avtoriteto
    (papeževo).
    - cerkevni jezik je klerikalen brez sledu preroštva;
    - cerkveni obredi so dolgočasni in oddaljeni od resničnih
    človekovih duhovnih potreb;
    - zgradba vere je navzidez trdna in mogočna. Nima ničesar
    preveč in ničesar premalo. Cerkev ima za vsako rešitev
    pripravljen nauk, ki ga vzame in zaklada vere (Sveto pismo,
    izročila, izjave cerkvenega učiteljstva in posebno
    razumevanje naravnega prava, ki prihaja v kolizijo z raz-
    vojem družbenih razmerij in pravne doktrine);
    - Cerkev se za človekove pravice ne bori javno, temveč s
    pomočjo tajnih stikov med cerkveno hierarhičnimi vrhovi
    in oblastjo;
    - cerkev ne sme stopiti na področje politike, ni politična
    ustanova, vendar se politično obnaša in deluje;
    - do krivičnosti in zatiranja ljudi, socialnih rzalik in krivic, ki
    otežujejo ljudem življenje je mlačna in se vidno ne zavzema
    za spremembe v družbi;
    - umevanje Cerkve je prežeto z mislimi o pravu in oblasti
    (sveta oblast, ki se podeljuje z zakramentom posvečenja)
    - Cerkev res poziva bogate naj pomagajo revnim, ne da bi
    ti spremenili svoj družbeni položaj in meščansko obnašanje;
    - usoda Cerkve je povezana z modernimi plastmi družbe in
    je odvisna od usode te moderne plasti družbe, ki ji kroji njen
    položaj, pri tem pa si prizadeva za zbližanje s svetom in za
    spravo z njim in mu ponuja sodelovanje na osnovi miroljub-
    nega poslanstva, ki ga sama zastopa in oznanja;
    - Cerkev se ne spušča v elitistično ureditev družbe,
    privatnega kopičenja dobička in v družbene posledice
    kapitalizma.

    Iz zgornjih naštetih lastnosti Cerkve, ki pa niso naštete vse značilne, so še druge in ta sestavek ne more zajeti vse kompleksne problematike, je razvidno, da z opredelitvijo Cerkve kot rasistične institucije, ni mogoče zajeti njenega bistva. Cerkev se obrača k vsem, k bogatim in revnim in ne more povzročati razdeljenosti med ljudmi po zgoraj naštetih lastnostih. Ali bo Cerkvi uspelo, da se bo gibala na ravni izzivov. Poziv vernikov k Cerkvi je najbolj usmerjen k evangeliju s tem, da se Cerkev zaveda svoje vloge in naj prevzame služenje v znamenju odrešenja človeštva. Na tem področju ima gotovo nepremagljivo zgodovinsko moč.

    Pri vsem tem se vprašam ali sem verna v smislu naukov krščanske teologije? Odgovorim si lahko le to, da je moja vera najbolj konkretna danost moje vesti, etike in odrešujočega. Je zasilni možni izhod duha, ki se znajde v stiski. Morda je zame vera tudi neka eksistencialna filozofska usmeritev, morda strmljenje, morda uresničitev lastnega namena v težnji za dobro. Gre za avtonomijo duha, za dopolnitev bivanja z nečem višjim, za preseganje sebe, za dopolnitev bivanja z zavedanjem vrednot in njihovim brezpogojnim spoštovanjem. Vera je zame stvar preživetja duha, za odrešujoče navznoter. Kakor bi v sebi in svoji vesti našel dobrega prijatelja, vrelec, ki te odžeja. Pri uresničevanju utopije raja, v katerega se človek zateka, ko mu je na zemlji najtežje nekaterim, ki v to verjamejo pomaga. Odrešenik je kot rast drevesa s sadeži zavesti, kulture, etike, vrednot, ki raste iz vodnjaka spoznanja. Krščanstvo pa je naša zgodovina, so naše korenine pod to zeleno krošnjo. Naša kultura je zrasla na krščanskem etosu, katerega nosilka je bila Cerkev. Njeno prevrednotenje v rasizem ocenjujem kot neodgovorno izjavo, kajti Cerkev kot institucija je bila do svojih duš vedno odprta in ni vodila rasistične politike, pomagala je tudi vernikom drugih ver (židom in drugim).

    Glede karizme in moči cerkve ter nezmotljivosti pri njeni razlagi krščanskega nauka pa menim, da bi bilo mogoče veliko razpravljati. V marsičem bi ji lahko očitali, da služi bolj sebi, kot pa ljudem in akutnim problemom, ki pestijo človeštvo. Cerkev je zagotovo oblast, nikakor pa ne rasizem, saj ne izloča nikogar. V božje kraljestvo pravičnosti in svobode, ljubezni in bratstva vseh ljudi vabi vse, neglede na spol, raso in druge značilnosti, se solidarizira z ubogimi in je nosilka miru v svetu. Koliko zares služi človeku in ali živi in diha z njim, bo pa pokazal čas.


    Krščanstvo in rasizem

    Prispeval/a: Sebastjan Erlah dne četrtek, 6. maj 2004 @ 16:50 CEST
    No tole je bilo povedano lepo in se popolnoma strinjam. Nimam ničesar za oporekati.
    Misel, ki jo beremo zgoraj v mojem prispevku pa, če jo zelo dobro preberemo, govori ravno proti temu, da bi bilo krščanstvo in s tem seveda posledično tudi Cerkev kot institucija kaka vrsta rasizma, saj pravi, da "je krščanstvo rasizem, ki se razlikuje od drugih rasizmov v tem, da nikogar ne izloča, ampak se izločamo izključno sami", kar pomeni, da sploh v temelju NI rasizem, ker rasizem v svoji biti izključuje vse drugačno.

    Avtor misli sem pa jaz sam.


    Krščanstvo in rasizem

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 6. maj 2004 @ 18:40 CEST
    draga Tatjana,
    čestitam za ta res odličen komentar in se s teboj docela strinjam, a tudi Sebastjanu je potrebno dati priznanje za izvirno globokoumno misel, ki nas je pripeljala do tvojega briljantnega odgovora. Če bomo kdaj v svetli prihodnosti volili "duhovno oblast " na " Pozitivkah " , predlagam, da postaneš naša notranja ministrica, ki bo budno strmela nad duhovno paleto naukov v smislu poskusa pravilnega razumevanja in njihovega nepotvorjenega pravira.
    lep pozdrav in blagoslov od
    Mirana.


    Krščanstvo in rasizem

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 6. maj 2004 @ 18:50 CEST
    Spoštovani avtor,
    zelo zapletena in težko razumljiva misel. V tem imaš prav, da smo ljudje med seboj rasisti, ker se izključujemo, delimo in
    vrednotimo ne le po barvi kože, temveč po drugih značilnostih, ki nimajo nobenega bistva z resnično vrednostjo človeka. Ljudje sami med seboj predstavljamo svojevrstno odtujitev od samega sebe in bližnjega. Samo nekaj biti, ljubiti, ceniti vrednost človeškega bitja in vsega živega daje vrednost človeku. Ljubezen med ljudmi je kvaliteta duha, in kdor duha zanika, je ne zna in more doživeti. Mislim, da vera veliko pripomore k ljubezni med ljudmi. Prebrala sem tvoje prejšnje prispevke in so zelo dobri. Lep pozdrav Tatjana


    Krščanstvo in rasizem

    Prispeval/a: stojči dne četrtek, 6. maj 2004 @ 19:20 CEST

    Z zgornjo mislijo pridemo do tistega vica, ko se v nebesih srečajo musliman, budist in hindujec,
    pa tisti, ki je prišel zadnji v nebesa vidi tam velik zid in vpraša druga dva:

    "Kdo je pa za onim zidom?"

    Eden od njiju mu odgovori:

    "Ah tam so vsi kristjani, ker mislijo, da so nebesa samo za njih." :)

    ---
    stojči


    Krščanstvo in rasizem

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 6. maj 2004 @ 22:09 CEST
    Dragi Miran,
    hvala ti za laskav kompliment, vendar nosilci duhovne oblasti so običajno moški in ne bi tolerirali žensko ministrico. Poleg tega nihče ne more nadzirati vpliva svojih besed na tiste, ki so jim namenjene. Rajše pišem in naj kar pri tem ostane.
    Lep pozdrav Tatjana


    Krščanstvo in rasizem

    Prispeval/a: titanic dne četrtek, 6. maj 2004 @ 22:15 CEST
    Veš kaj, Tatjana!
    To pa ni vredu. Nič ne dviguj moške na oblast. Se bi kar strinjala z Miranom, da bi bila ti prva zastavonoša na pozitivkah. Saj smo menda enakopravni?! Ne delaj razlik, no.
    Mislim, da se znaš boljše kot marsikatero bitje moškega spola izražati in ločevati dobro od slabega - kar je pa na duhovni poti bistvenega pomena. Torej?


    Krščanstvo in rasizem

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 7. maj 2004 @ 22:25 CEST
    Draga Titatnic,

    imaš popolnoma prav. Vendar emancipacija žensk ni samo v naših glavah, naši delavnosti in volji, da se uveljavimo, je tudi v dejanskem svetu, ki ga živimo. Poglej kako malo žensk je zastopanih v politiki in na vodilnih položajih. Za isto delo je ženska slabše plačana kot moški. Stanje se izboljšuje, vendar še ni pravega odnosa morda v nas samih, morda v družbenih razmerah, v katerih živimo, saj vlada še vedno patriarhalna ureditev. Na čelu družine in družbe je običajno moški.

    Če malo pofilozofiram zakaj je tako, bi rekla, da so te razlike nastale zgodovinsko skozi čas. Pri materiarhalni kulturi gre za navezanost na mater zemljo. Vredno je le to, kar je naravno in biološko. V materiarhalnem naravnem pravu prevladujejo čustva matere ter naravne in na krvi osnovane vrednote. V patriarhalni kulturi so bili moški nosilci intelektualnega in duhovnega razvoja. Že sama cerkev je organizirana po patriarhalnem načelu z Bogom, kot vrhovnim poglavarjem vsega občestva. Pri matriarhatu gre za predanost naravi, pri patriarhatu pa za dvig nadnjo, za rušenje starih ograd; strmljenja in bolečine prometejskega življenja zamenjajo nekdanji nenehni počitek, mirno zadovoljstvo in večni infantilizem v starajočem telesu. Prostovoljno materino dajanje je višje upanje demetričnega misterija (Demetra je boginja rodovitnosti), ki se razkriva v usodi semena. Moški se v boju zave svoje očetovske narave, se dvigne nad maternalizem, ki mu je prej pripadal, in z bojem doseže lastno božanskost. Zanj izvir nesmrtnice ni več rodnica; zdaj ga išče v moškem ustvarjalnem počelu, ki je nadel božanskost, kakršno je svet prej priznaval le materinstvu.

    Če pogledamo zgodovinsko kako je delovalo matriarhalno pravo, nam to najnazorneje pokaže Bachofnova razlaga Ajshilove Orestije. Klitemnestra je zaradi svojega ljubimca Egista ubila moža Agamemnona, ki se je vrnil iz Trojanske vojne. Orest, sin Aganemnona in Klitemnestre, maščujeta ta zakonski umor s tem, da ubije mater. Ernije (ali Furije), stare materinske padle boginje, ga zaradi tega dejanja preganjajo; po drugi strani pa ga branita novi božanstvi zmagovitega patriarhata, Apolon in Atena, ki sta se rodila iz Zeusove glave, ne pa iz materinega trebuha. Osnovni konflikt je v tem, da za materiarhalno pravo obstaja samo en zločin: prestopek proti krvnim vezem. Ernije niso preganjale nezveste žene, ker ona po krvi ni bila v sorodu z možem, ki ga je ubila. Nezvestoba pa naj bo še tako umazana, se Ernij ne tiče. Če pa se človek pregreši proti krvnim vezem, ne more noben razumsko pretehtan in opravičljiv motiv obvarovati storilca pred neusmiljeno strogostjo naravnega zakona lex talionis (Oko za oko).

    Zgodovina našega ženskega prava in razvoja torej kaže, da spadamo v kraljestvo ljubezni in krvnih vezi, v katerem so glavne kategorije tradicija, generacija, živa medsebojna povezanost na podlagi krvi in zaplojevanja. Moški pa živi v moško - apoloničnem kraljestvu zavestnega ravnanja. Izoblikovalo se je mišljenje, da sta moški in ženska popolnoma različna po organski naravi in po duhovnih, duševnih in intelektualnih obeležjih.

    Medtem, ko je bila ženska pred tem predvsem ljubica, združitev z njo pa doživetje prave človeškosti, dobiva vse bolj pomen matere, zveza z njo pa vrnitev k naravi in h harmoničnemu življenju v naročju narave.

    Razsvetljenstvo je zanikalo razlike med spoloma v duševnem pogledu in enačilo vsa človeška bitja z meščanskim moškim. Ko se je meščanska družba utrdila in opustila napredne politične pozicije, ni več potrebovala ideje o enakosti spolov. Zdaj je potrebovala teorijo, ki zagovarja naravne razlike med spoloma, da bi teoretično utemeljila zahtevo po družbeni neenakosti moških in žensk. V glavnem je ženska ostala dolgo samo za štedilnikom, žena in mati in odvisna služabnica moškega. Razredna družba je bila močno povezana z gospodovanjem moškega v družini. In tako je postala teorija o univerzalnem pomenu razlike med spoloma za zastopnike moškega hierahičnega razrednega gospostva zelo privlačna. Z uveljavljanjem ženske emancipacije in načela enakopravnosti pa je ženska obdržala svojo dotedanjo vlogo, da ženska skrbi za blagor in srečo družine, da rodi in vzgaja otroke, da sta materinska ljubezen in sočutje poglavitni moralni načeli, medtem ko svobodno gospodovanje duha moškega odloča o usodi družine in ljudi. Filozof Bechofn meni, da je najvišji cilj človeške usode dvig zemeljskega bivanja k čistosti božanskega očetovskega počela. Meni, da se je zmaga očetovsko-duhovnega načela nad metrinsko-materialnim uresničila v zgodovini z zmago Rima nad Orientom - zlasti nad Kartagino in Jeruzalemom.

    Če pogledamo zgodovino, lahko ugotovimo, da pri Grkih in Azijcih ni le moški spolno občeval z več ženami, temveč tudi ženska z več možmi, ne da bi se pregrešila zoper običaj; pokolenje se je štelo samo po ženski liniji, od matere do matere, to je zagotavljalo ženskam višji družbeni položaj.

    Skratka zgodovina ženske emancipacije je zelo pestra in družbeno zgodovinsko pogojena. Ženske nismo veliko pridobile v patriarhalno urejeni družini, saj smo zelo obremenjene in tudi izkoriščane. Patriarhalna družina pa je eno najpomembnejših področij za ustvarjanje psihičnih drž, ki pomagajo ohranjati stabilnost razredne družbe. Ženska je pogosto čustveno odvisna od očetovske avtoritete. Tu opažamo naslednje značilnosti: identificiranje z očetovo avtoriteto nasproti šibkejšim; močan in dosleden super ego, katerega načelo je, da je dolžnost pomembneja od sreče; občutenje krivde zaradi neskladja med superega in zahtevami dejanskosti; ponižnost pred avtoriteto. Zaradi nasilnega sveta v patriarhalni družbi deluje mati kot božansko načelo ljubezni, sloge in miru. Mati razširi svojo ljubečo skrb na otroka prek vseh meja, vanj usmeri vso domiselnost, ki jo premore ter skrbi za varovanje in ustvarjanje ter lepšanje življenja družini. Ženska v tem stanju je zakladnica vse kulture, dobrote, predanosti, skrbi za življenje in za vse bridkosti spričo smrti. Ni le močnejša, ampak tudi bolj vsestranska. Iz materinske ideje izhaja ideja bratstva vseh ljudi. Ženska je izraz nežne človečnosti, ki jo opažamo celo na obrazih egipčanskih kipov.

    Če bi bilo več žensk v politiki in na vodilnih položajih v družbi, bi bila družba vodena z večjim občutkom za pravičnost, z manj nasilja in ljudje bi živeli v večjem blagostanju. Z našim položajem v patriarhalni družbi nismo zgubile samo ženske, izgubljajo tudi moški, kajti brezpogojnost materinske ljubezni, ne bi ženska uresničevala samo do otrok, temveč do vsega naroda.


    Krščanstvo in rasizem

    Prispeval/a: Sebastjan Erlah dne sobota, 8. maj 2004 @ 17:30 CEST
    Tatjana, lepo si me napeljala na emancipacijo, tako da si nisem mogel kaj in sem napisal nov članek, ki govori o emancipaciji ženske.

    Tvoje razmišljanje mi je blizu.


    Krščanstvo in rasizem

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne nedelja, 9. maj 2004 @ 18:41 CEST
    draga Tatjana,
    glede emancipacije žensk pa naj dodam tudi sam naslednje.

    V duhovnem smislu in v duhovnem svetu ni razlike med spoloma, niti med svetimi angeli , niti med nadangeli niti med zdravomislečimi nesmrtnimi duhovi človeškega rodu, saj se celo v čisto določenmu smislu odrešenje človeštva razkriva po ženski. Ker pa je odrešitev dana prav toliko ženskemu kakor moškemu spolu sta ženska in moški popolnoma enakovredna v vsakem pogledu življenja. In pravo krščanstvo,oziroma krščanska religija-religija Kristusa je žensko že zdavnaj osvobodilo podrejenega položaja. Kasneje v naslednjih desetletjih po Kristusu pa so takratni krščanski ideologi ( ne evangelisti ali Kristus ) iznašli slogan, da je Bog ustvaril človeka, a hudič žensko in nastopila je hajka na spolnost. Tako so ženski takrat pripisali vse grehe sveta. Spolnost je božanski akt, toda ni sama sebi namen. Napake prednikov naj ostanejo preteklost. V marsikateri drugi uradni religija na svetu ženska še vedno nima od Boga dane enakopravnosti.

    Ker smo danes vstopili v Vodnarjevo dobo v kateri močno deluje Uran, ki podpira tudi vladavino žensk, matriarhat je na tem planetu prišlo do spremembe-zakona menjave, ki vlada na tem planetu. Tako je v nekaterih državah vlada v rokah žensk. Indira Ghandi, Nehrujeva hči, je za časa življenja obnovila in utrdila mir in harmonijo, ki jo je v svet prinesel Mahatma Ghandi. Bivša " Železna lady " Margareth Thacer je v svoji dvanajstletni vladavini izpeljala več reform Winston Churchill. Matriarhat je tukaj. Nekateri moški se čutijo ogrožene, a brez potrebe. V resnici ni ta sprememba ne dobra ne slaba. Je pač trenutek, ko ženske vzamejo stvari v svoje roke.
    lep pozdrav in od mirana in
    blagoslov od Njega.


    Krščanstvo in rasizem

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 9. maj 2004 @ 20:36 CEST
    Draga Sebastjan in Miran,
    hvala, da se kot predstavnika moškega spola strinjata z mano. Ženska in moška emancipacija sta aktualni temi, ki bi marsikoga zanimali. Prejšnji prispevek bi še dopolnila z nekaj mislimi. Odnos družbe do ženske in moškega ter odnos med žensko in moškim je odvisen od številnih zgodovinskih in psiholoških dejavnikov, ki so se tekom časa spreminjali. Pomembno vlogo pri oblikovanju psihičnih drž enega in drugega nima le družba, temveč tudi družina, torej mati in oče.

    Podobo matere sta v preteklosti popačili sentimentalnost in šibkost. Sodobna družba pozna v bistvu pogum in junaštvo samo pri moškem, pri katerem so te lastnosti v veliki meri povezane z narcisizmom. Miranu bi odgovorila, da katolicizem kaže veliko patricentričnih potez - Bog Oče, hierarhija moške duhovščine. Devica Marija in Cerkev sama psihološko predstavljata veliko mater, ki varuje vse otroke v svojem naročju. Celo Bogu samemu pripisujejo nakaj materinskih potez. Vsakemu otroku cerkve je ljubezen matere zagotovljena, dokler je njen otrok ali kadar se vrne v njeno naročje. To razmerje uveljavljajo zakramenti. Zapleten mehanizem pa skrbi za to, da imajo te zahteve potrebno družbeno težo, čeprav je posameznemu verniku ljubezen zagotovljena brez odvisnosti od moralnega območja. Katolicizem v majhni meri ustvarja občutja krivde (greh), hkrati pa podaja sredstva, s katerimi se teh občutij osvobodiš (odveza). Cena, ki jo moraš plačati, je čustvenia navezanost na cerkev in njene služabnike. Nekdaj so morali sužnje prisiliti, da delajo, pod vplivom patricentričnega kompleksa pa so se ljudje začeli prostovoljno posvečati delu. Prejšnji zunanji pritisk se je ponotranjil. Izpolnjevanje nalog vesti je dajalo zadoščenje, ki je prispevalo k ureditvi patricentrične kulture. Delo je pridobilo svojo meščansko etiko. Tu pa pridemo do zanimive ugotovitve, kajti izpolnjevanje dolžnosti in gospodarski uspeh v patricentrični družbi predstavlja le skromno nadomestilo za izgubljeno možnost uživati življenje in za notranjo gotovost, ki jo daje zavest, da si brezpogojno ljubljen. Patricentrični kompleks je pravo nasprotje za materinski kompleks. Za materinski kompleks je značilno občutenje optimističnega zaupanja v materino brezpogojno ljubezen, veliko manj občutij krivde, veliko šibkejši superego, večja sposobnost za uživanje in srečo. Ob teh značilnostih se razvije tudi ideal materinskega sočutja in ljubezni do šibkejših in tistih, ki potrebujejo pomoč. Patricentrični tip je značilen za meščansko protestantsko družbo, kar je bilo že v prejšnjih komentarjih omenjeno. Matricentrični tip je imel razmeroma veliko vlogo v srednjem veku in v današnjih južnoevropskih državah, kjer se uveljavlja ženska emancipacija. Pri patricentrični drži je treba pogledati kakšen odnos običajno vlada med očetom in sinom. Glede na gospodarske okoliščine je sin bodisi naslednik očetovega imetja, bodisi, ko je oče star in bolan je njegov skrbnik. Sin je za očeta torej nekakšna naložba kapitala. Z ekonomskega vidika so vsote naložene v vzgojo in poklicno izobrazbo sina nekaj podobnega kot prispevki za nezgodno zavarovanje in starostno pokojnino. Sin ima pomembno vlogo kadar se gre za očetov družbeni ugled. Sinov položaj v družbi očetov ugled še povečajo, sinov družbeni polom pa lahko očetovo veljavo zmanjša ali celo uniči. Enako vlogo ima sinova gospodarsko ali družbeno uspešna poroka. Sinova izobrazba ne predstavlja za očeta sinove sreče in maksimalnega razvoja sinove osebnosti, temveč očetovo koristnost in ugled. Tega konflikta med sinovo srečo in koristnostjo se veliko krat ne zavedamo. Iz medijev poznamo primer, ko je oče zahteval, da sin doktorira iz medicine. Ko je sin doktoriral je očetu prinesel dipomo doktorja medicine in očetu rekel: "Tu imaš diplomo, jaz bom pa odslej delal, kar me bo veselilo". Sin, doktor medicine, je danes znana medijska osebnost in igralec. Imena ne bom navajala, saj ga vsi poznamo. Torej družbena patricentrična psihična drža je istovetna z očetovo. Ta sinova družbena funkcija ima v očetovi ljubezni odločilno vlogo: sina ljubi pogojno, če bo izpolnil pričakovanja, ki jih oče polaga vanj. Če se to ne zgodi, lahko očetova ljubezen usahne ali se spremeni v prezir in sovraštvo, v podcenjevanje sina in hud družinski razdor. Pogojnost očetovske ljubezni ima naslednje značilnosti: izgubo duševne trdnosti, ki jo daje prepričanje, da si brezpogojno ljubljen; krepitev vloge zavesti, kar pomeni, da se v človeku izoblikuje nazor, da je izpolnjevanje dolžnosti osrednja življenjska naloga, kajti le tako je mogoče doseči vsaj minimalno gotovost, da si ljubljen. Toda tudi maksimalno izpolnjevanje zahtev ne more preprečiti občutij krivde, kajti človekovo ravnanje ne more doseči idealov, ki so postavljeni predenj. Oče je torej avtoriteta, ki uravnava otrokovo življenje. Vse te drže se lahko preselijo tudi na hčer. Skratka otrok ima očeta kot nosilca moralnih zahtev do otroka. Ta proces se le redko posreči in zato povzroči otrokovo tekmovanje z očetom razvoj ambivalentne čustvene drže. Po eni strani si otrok želi, da bi ga oče ljubil, po drugi strani pa se mu bolj ali manj odkrito upira. Oče postaja ljubosumen na sina, ker njegova življenjska moč v nasprotju s sinovo upada. Ljubosumje očeta je še večje, čimvečja je teža odgovornosti, ki pritiska na očeta in tudi zato, ker je otrokova življenjska situacija relativno neobremenjena z družbenimi obveznostmi.

    Ugotavljam, da dandanes v praksi očetje opuščajo patricentrično psihično držo v družini in da si partnerja delita delo in skrbi ter da se manj avtoritativno vzgaja otroke. Vzgoja bolj temelji na zaupanju, vzorih, privzgoji moralnih vrednot in da se družina zapira v nek notranji krog odnosov, ki so bolj naravni, ljubeči in manj pogojni. Danes ni več tako favoriziran sin, kot je bil v generaciji pred nami, oba otroka imata običajno enake možnosti, pričakovanja in ljubezni.
    Moški pridobiva tudi matricentrične drže (nekateri moški celo po rojstvu otroka vzamejo porodniški dopust), ženska pa poleg svojih matricentričnih drž postaja še ekonomsko neodvisna in se bolj enakopravno z moškimi uveljavlja v družbenem, kulturnem in političnem življenju, čeprav v slednjem še zelo malo. Vse je odvisno od stopnje zrelosti partnerjev in posameznika. Tu vidim premike na boljše. Edino kar me skrbi je brezposelnost, ki bi lahko znova odrinila žensko izključno za štedilnik in nato bi bilo vse po starem.
    Ekonomska neodvisnost enega in drugega partnerja pogojuje tudi uravnoteženo pravico do sreče, ki je odvisna od harmoničnega razvoja osebnosti in njegovega položaja ne le v družbi, temveč tudi v družini.


    Krščanstvo in rasizem

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 11. maj 2004 @ 13:36 CEST
    draga Tatjana,
    se strinjam s teboj glede katolicizma. Toda gledano trezno in neobremenjeno od dogme in mrsikatere navlake je resnica, da je Bog onstran vseh človeških sposobnosti predstav. C. g. Jung pravi:" Bog je skrivnost, in vse, kar o njem izrečemo, rečemo in verujemo kot ljudje. Uatvarjamo si podobe in mnenja, in če govorim o Bogu, vedno mislim na podobo, ki si jo je o njem ustvaril človek. Kakšen pa Bog je, ne ve nihče, saj bi sicer bil Bog sam."

    Ne moremo ga prepoznati ali doživeti - vsekakor ne s svojimi naravnimi sposobnostmi, ne z razumom ne s čustvi niti s petimi čuti. Lahko ga doumemo z duhom. Nanj tudi ne moremo vplivati. Ne moremo ga prisiliti s svojo človeško voljo s pomočjo spokorniških vaj, nešteto litanij ali ga podkupiti s svojim obnašanjem s pomočjo dobrih del, čeprav so dobra dela vendarle potrebna.

    Bog je enost v vsem in preko vsega. Ne moremo ga stlačiti v nobeno človeško podobo. Nima oblike, kajti vse kar ima obliko je smrto in ustvarjeno. Bog iz enosti deluje in pri tem vedno v njej ostaja.

    Človek je padel uz božanske enosti zaradi tega, kar imenujemo izvirni greh. Človeka je zapeljala lastna volja in tako je človek zapustil božanski svet zaradi zlorabe svoje svobodne volje in se iz neznanja povezal s svetom materije. Ta naš svet razcepljenosti in mnogoterosti, je nujno nepopolen. Vse na njem je časovno tridimenzionalno omejeno, torej podvrženo spremembi, minevanju in smrti. Na tem svetu nasprotij, katere se medsebojno pogojujejo, je tudi Bog nasprotje človeka. Te nasprotnosti pa človek te narave ne more odstraniti sam. In vendar je človek, ki hrepeni po tem iz globine srca, zmožen zopet doseči izgubljeno enost z Bogom. Kajti globoko v svoji notranjosti je vendarle božanske narave-božji dedič. Toda tega se ne zaveda, tako da nesmrtni božanski princip, ki je skrit v njegovem semenu bistva, ne more delovati. Tako je ujetnik, ki čaka na odrešenje. Ja ljudje smo izgubili in pozabili na svojo predomovino-šambalo, kamur spadamo po svojem pravem bistvu.
    "Lahko se zgodi," piše Jung, " da ostane kristjan, ki sicer veruje v vse svete podobe, v srčiki duše nerazvit in nespremenjen, ker ima celotnega Boga " zunaj sebe " in ga ne doživlja v duši." Ljudje moramo zopet spoznati in izkusiti Boga v svoji lastni duši. Komur uspe zopet prebuditi v življenje ta nesmrtni božji princip, ki v njem počiva in biva, lahko ponovno vzpostavi enost z absolutnim- znova se rodi v Bogu.

    Pogoj za tako" ponovno rojstvo iz vode in duha " ( po Evangeliju ) je, da človek odloži vse, kar ni " božansko" , da se torej postopno znebi vezi, ki ga vežejo na ta svet, da se znebi samega sebe in se obrne stran od ego-a, da zapušča lastno voljo in se popolnoma prepusti božanskemu vodstvi in volji. Tako se notranje izprazni. To je temelj, na kateremu mora graditi človek, ki išče Boga. Odpovedovanje stvarem tega sveta, moramo pravilno razumeti; gre za opustitev vseh želja, strasti in hotenj-jaz hočem. Tudi nevezanost na ponos na lastno znanje in spoznavanje spada k temu. Vsekakor je ključ da premagamo lastno omejenost v pozornosti na Boga in da z neomajno naravnanost dopustimo, da se zgodi Njegova volja.

    Mojster Eckert je to briljantno povedal, ko je dejal:" Če bi kdo zaradi Boga zapustil celotno kraljestvo, obdržal pa sebe, potem ni zapustil ničesar. Če pa bi kdo tako popolnoma opustil samega sebe, da od njegove osebnosti ne bi ostalo ničesar drugega kot goli nič, je pred Bogom opustil vse in lahko na svetu obdrži, kar mu je dano v last." Ja to so res popolnoma božanske besede.

    Cilj prizadevanja človeka, ki išče Boga, mora torej biti, da v sebi razvije božansko. Bog se vsekakor ne obrača na človeško bitje, ampak prav gotovo nagovori božansko v človeku. Ravno tako tudi človeško bitje, njegovo naravno, na materijo in ego vezano stanje ne more doseči Boga, kajti samo in le božansko v človeku lahko postane eno z Bogom. Tako kot tudi Bog prepozna le samega sebe.

    To pa se zgodi tako, da s samouvidom in notranjo odpovedjo odstrani s poti vse ovire, ki so na poti razodetja Boga. Le tako in samo tako se lahko človek ponovno rodi v Bogu, v Kristusu- sili, ki je posrednik med Bogom in človekom. To silo, Kristusa, ki je vedno bila in je in bo bila mora človek spustiti v svoje srce. Iz te sile se potem razvije resnično življenje.
    lep pozdrav tebi Tatjana,
    od tvojega duhovnega brata
    Mirana.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,52 seconds