Diana - tako rada bi še nekaj povedala (2)

nedelja, 9. maj 2004 @ 06:08 CEST

Prevedel:
dr. France Susman

Torek, 23, september 1997

Jaz bi bila lahko ostala - toda vse bi bilo veliko težavnejše. Da, res je, bila sem noseča. Znašla sem se na tej odločilni točki, ko sem morata izbirati. Že sem bila čutila to novo notranjo moč, novo luč na obzorju - ampak tudi veliko nevarnost. Nevarnost za svoje otroke, nevarnost za zakon z Dodijem z vsemi problemi, z vsemi sedaj še bolj spornimi javnimi razpravami. Preveč zunanjih sil, preveč skrajnosti bi morebiti najino povezavo raztrgale. Ne bi nama dovolili, da bi živela najino sanjsko življenje neokrnjeno.

Morda bodo sedaj poslanstvo, za katerega sem prišla, v srcih ljudi nadaljevali.

V najinih urah življenja v dvoje sva se Dodi in jaz pogovarjala tudi o tem, kaj vse bi z nama naredili. Tehtala sva težave in ranljivost najine ljubezni. Jaz, kristjanka, on, musliman - življenje v ljubezni in miru? Ali lahko kdo premeri, kakšen javen izziv bi to bil - kako veliko moči bi bilo, ki bi to motile, smešile ali celo preprečile? In kdo bi moral pod tem trpeti? Moja družina, njegova družina, otroci.

Da, sedaj vidim veliko jasneje: vsak človek stoji sredi boja med močjo in srcem - mrzlo prastaro močjo, ki hoče obdržati stvari kot so vedno bile - in novo močjo ljubezni in srca. Moje bolečine in moje borbe, moj boleč in porušen zakon, moji poizkusi, biti srečna in "tragika" moje smrti: za veliko vas, žene sveta, za vse, ki hočejo hoditi pot srca, naj bo to znamenje - simbol za to, da razumete sami sebe, svoje strasti in hrepenenja.

Umrla sem, da lahko živite. Vi morate živeti, morate se posvetiti življenju, kakor vam vaše srce narekuje - in nikdar ne odnehati. Jaz nisem nikdar odnehala. Ranila sem se, včasih sem se hotela posloviti - vendar nisem nikdar odnehala ali še bolje, nikdar se nisem predala. Ni bilo možno. Vsakokrat, ko sem bila v svojem obupu blizu smrti, ja bil tu nekdo, je bilo spet tu nekaj, sončni žarek, ki se je dotaknil mojega srca - in spet sem se obrnila k življenju.

Moja smrt v Parizu ni bil samomor, nikakor ne. Pa tudi me niso umorili. Da, bili so udeleženi ljudje - in nadaljne raziskave bodo to odkrile - ampak oni so služili nadrejenemu smotru - in sedaj izvedo nekaj o sebi. Učijo se - kakor paparazzi, katere sem občasno tako mrzila, ker prodirajo v privatna območja in ranijo najdragocenejšo dobrobit človeka - človeško dostojanstvo. Ni važno, kakšne slike streljajo. Eden jih naredi, nekdo drug pa, ki nič ne ve o položaju in o pravih okoliščinah, jih tolmači. Je, kakor če bi izločil iz sestavljanke en kos in ga vnesel v drugo sliko, ki je bolna in polna laži.

Da, to je bilo tako in vi morate vedeti: bliskovke so Henryja zaslepile, pa ne samo njega, ampak tudi druge avtomobile, ki so peljali po tunelu. Henry ni mogel več prav videti in avtomobila, ki ga je že zanašalo, dobiti pod svojo kontrolo.

Četrtek, 25. september 1997

Kot otrok sem bila lahko presrečna in vesela, ampak tudi globoko obupana. Moj oče mi je pogosto govoril, da sem zelo skrajna in zelo čustvena. Ampak tudi on je bil zelo emocionalen, tako da sem dobila to verjetno po njem.

Kot otrok sem imela dneve velike osamljenosti, vendar sem ljubila tudi take dneve. Že takrat sem imela o sebi vizije kot kraljica. Saj sem vendar že poznala Charlesa. Videla sem se kot ženo z veliko otroci in z možnostjo, da drugim pomagam. Gledala sem se v vlogi, kako pomagam drugim otrokom, objemam in poljubujem uboge ljudi ter podpiram stare ljudi in bolnike. Včasih sem se jokala ob zgodbah otrok, ki so bili brez staršev in bila sem zgražena nad slikami vojne, na primer nad sliko iz vietnamske vojne, ko majhna deklica beži pred napalm-bombami. Lahko sem čutila grozo, preplah in bolečino teh otrok. Cele noči nisem mogla spati in moje sanje so bile polne teh groznih prizorov. Bila sem polna sočutja in potrebe, da bi pomagala.

Da bi le mogla nekaj storiti, sem mislila, in pogosto sem o tem govorila s svojimi prijateljicami. Govorile smo o tem, kako bi bilo, če bi imele toliko moči, da bi v tej bedi lahko odločale in kako drugače bi odločale. Zelo veliko sem premišljala o tem, kaj bi lahko storila, da bi pomagala, kakšen način življenja bi morala živeti, da bi imela toliko vpliva in moči, da bi zares lahko pomagala.

Kadarkoli sem bila skupaj s Charlesom, sem čutila, da je imel tudi on sočutje. Tudi on je vedel o groznih stvareh na svetu, in zaupala sem, da bi lahko te stvari kot kralj spremenil. Pa dobre razloge sem imela za zaupanje, lahko bi bil pri tem celo uspešen. Vedela sem, da se je zoperstavljal dosedanjemu načinu monarhije. Tudi on je mislil, da bi moral biti moški v kraljevem položaju aktivnejši in da bi moral položiti prste na zadeve, ki so bile nepravične, napačne in za družbo škodljive. Šele pozneje sem ugotovila, da je bila velika razlika med njegovimi in mojimi mislimi - in tudi v načinu, kako postati aktiven.

Bilo je svojstveno. Po najini poroki sem se čutila postavljeno nazaj v neko skoraj otroško ljubezen do njega. Nikogar ni bilo razen njega. Niti na sanje svojega otroštva nisem več mislila. Samo pri njem sem hotela biti, mu pomagati, da bi bil še boljši Prince of Wales, še boljši prestolonaslednik. Čisto enostavno sem hotela uživati najino ljubezen - da, popolnoma romantično - kakor je to obljubljala poroka, da, pravljica. Mislila sem in upala, da se bo pravljica tudi nadaljevala - da, tako naivna sem bila.

Tako zelo sem ga ljubila in mislila sem, da bi lahko moja ljubezen do njega pogasnila celo njegovo do Camille. Seveda je bila ona izkušena v vsem tem, česar jaz nisem vedela in česar se jaz tudi ne bi hotela držati. Že med svojimi medenimi tedni s Charlesom sem naredila kot "njegova žena" veliko napak - in včasih sem celo mislila, da ja bilo to za Charlesa o.k., kajti tudi on je tam spuščal vice o protokolu. Že navsezgodnje sem ga slišala stokati in spuščati sarkastične opazke o kraljevih dolžnostih in o kodeksu. Vsakokrat pa, ko sem se naslonila na njegov sarkazem in sem zares kršila pravilnik, se je razjezil. Kakor da bi se on sicer rad nad vsemi stvarmi razburjal in jih ironiziral - dejansko pa ni hotel nikdar živeti svoj upor in zlasti ni hotel, da bi jaz kršila pravila.

Tam je bila tudi vedno znova Camilla, njegovo zadnje zatočišče za lajšanje bolečin v njegovi razklanosti med obema svetovoma - med svetom svobodnega mogočnega moža in svetom v predpise stlačenega princa, zaprtega v ječi prek svojega načina vzgoje, ujetega v zankah in trdnjavah otroštva, polnega samote in mraza, ko ni bilo za tega genialnega in globoko čutečega mladega fanta nikogar.

Ker pa te bolečine nisem razumela, ker sem se preprosto in nedolžno smejala, če sem kdaj naredila napako - zame je bilo enostavno nekaj drugačnega. Nasprotno pa se je on premogel pogrezniti v globoke občutke krivde in obupa - takrat pa je bila Camilla vedno nared, s svojim izkušenim načinom, gledati na zadeve - njenim realizmom, ki je bil meni tuj.

Vse to sedaj lahko veliko bolje razumem - takrat nisem mogla. Saj nisem bila psihologinja. Od vsega začetka naprej je ležala na najinem zakonu senca, da sem bila žena, ki mu ni ustrezala. Pa tudi nisem mogla razumeti, kako je mogel pred najino poroko in po njej hoditi h Camilli. Sicer sem razumela, da je moral biti nekdo, je znal blažiti njegove bilečine, krivdo in razkol v njegovi duši - globoko razdvojenost, ki je jaz tedaj nisem mogla ne videti niti se ji izogniti, vendar pa je bilo zame trdo, da je obdržal tisti odnos. Če bi to bila takrat razumela, potem bi tudi razumela temeljno razliko med mano in Charlesom - in razliko med mano in Camillo. In morda bi celo našli izhod. Bila sem tista, ki je hotela blažiti njegove bolečine - pa tega nisem zmogla - ne na svoj način.

Hotela sem uresničiti svoje sanje s Charlesom. Ko pa sem začela ugotavljati, da ni hotel zares živeti z mano, sem se začela ogledovati po poteh, kjer bi svoje sanje uresničila sama. Pri tem pa so me pustili čisto na cedilu.

Že leta od 1983 naprej so bila polna osamelosti. Ni je lahko opisati: samota - morda kot odmev. Nekaj rečeš, pa enostavno samo odmeva nazaj - nikogar se ne dotakne in najmanj se dotakne tvojega lastnega moža. Začel se je oddaljevati od mene. Začel je odbijati moje poljube in moje dotike. Čutila sem, da je začel zavračati celo toploto mojega telesa. Bilo je, kot da bi ga ta toplota spominjala na življenje, katerega sam ni mogel živeti. Morda sem ga spominjala na sanje, ki jih je imel sam kot otrok. Pogosto sem se spominjala časa, ko sem ga srečevala kot otrok. Skupaj sva se veliko šalila - resnične čiste čudovite šale. Ko pa je pozneje po tem hrepenela žena, je to zavračal. Nisem mogla razumeti. Pa vendar je vse to bilo. Že takrat sem delala zanj stvari, ki jih ne bi nikdar naredila za koga drugega.

V tistih časih sem si pogosto govorila: sedaj hočem narediti, kar on pravi in kar od mene pričakuje. Hočem delati, kar smatra on za pravilno. Vzdržala bom. Preživela bom ta dolgočasni dan z vsemi nesmiselnimi govorancami in sprejemi - z ljudmi, ki imajo vse in vendar ničesar ne naredijo. Vzdržala bom, dobra žena bom, obljubljam. Pa tudi potem se je zdelo, da to ni dovolj dobro. Vedno znova se je zgodilo nekaj, o čemer je potem rekel, da sem ga polomila.

V nočeh, ko sem bila utrujena, nisem po ničemur bolj hrepenela, kot da bi ležala v njegovih rokah in vse pozabila, enostavno pustila, da dan izzveni - pa je začel govoriti o tem, kaj vse je bilo narobe in predvsem - kaj sem jaz naredila napak. Jaz sem pa vendar vedela, da je tudi on trpel pod težo vsakodnevnih obveznosti. Potem pa... noči... bile so le podaljšek bolečin in samote dneva. Redko sva potem končno le našla do drugega - morda zaradi izčrpanosti ali pa iz telesne potrebe.

Ko bi bila že takrat vse to vedela, kar vem danes, bi bila vse to bolje razumela. Takrat pa sem ga gledala od spodaj novzgor. Bil je 13 let starejši od mene. Zame je bil moški, ki je vse vedel, in tako sem vedno jemala krivdo nase. Je že morala biti moja napaka, če se je name jezil ali če me je zavrnil.

Nahajala sem se v vlogi princese, ki je našla svojega princa - princa, ki je moder in inteligenten. Jaz sem pa bila princesa, enostavno samo princesa, ki je bila otroško in nedolžno zaljubljena.

To sem tudi hotela. To sem celo hotela ostati. Tega pa on menda ni vzdržal, očitno ni vedel s tem kaj početi. Tako sem le še prispevala k njegovi bolečini in k njegovim občutkom krivde.

Ko je bil rojen William in v letih, ko je odraščal, je bila moja osamljenost znosna. Mislim celo, da mi je William rešil življenje. Od prvega dne naprej, ko sem ga začutila v svojem trebuhu, - čudno je o tem govoriti - sem čutila, da je bil tu tisti, ki me je resnično ljubil in razumel. Bil je nenavaden občutek. Občutek je bil celo tak: tukaj je resnični Charles.

In - čeprav sem se borila proti tem mislim - so postajale vedno močnejše, dokler se jim nisem mogla več upirati. To vzklijajoče življenje v meni je bila obljuba, - vse tisto, v kar sem verjela., da lahko postane resničnost - veselje, smeh, sočutje in ljubezen. Zelo pogosto sem se s svojim otrokom v svojem trebuhu smejala, in zelo pogosto sem ga slišala vriskati, ko se je tako šaljivo in tako krasno premikal. Veliko sva se zabavala.

Tu je bil seveda tudi drugi tesnobni občutek: kaj se bo zgodilo, ko bo rojen. Kako ga morem braniti pred svetom izrabljanja in nerazumevanja? Vendar sem uživala tistih 9 mesecev in poskušala sem vedno ostati pri svojih srečnih mislih in odriniti misli na strah. V tistem času je nastala globoka povezava med Williamom in mano. Rada bi ti rekla: vedno bom pri tebi.

Da, čas nosečnosti je moj odnos do Charlesa izboljšal - vendar mislim, da v glavnem zato, ker sem se bolj osredotočila na življenje v mojem trebuhu kot pa na zakonsko življenje.

Diana - tako rada bi še nekaj povedala (3)

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040412180827646