Prevedel:
dr. France Susman

Petek, 5. septembra 1997, dan pred pogrebom

Trenutek nesreče je bil grozen šok. Najprej mi sploh ni bilo jasno, kaj se je zgodilo. Na čuden način sem lebdela nad krajem nesreče v tunelu in se čudila nad temi nenavadnimi sanjami. Nisem čutila bolečine in nisem bila v svojem telesu. Gledala sem doli na razbitine avta. Izgledalo je grozno - to nisem bila jaz in ne moj čas - mislila sem, da vse to nima veze z mano.

Potem sem videla, kako je nek moški odprl zadnja vrata, videl me je tam ležati in tudi Dodija, ki je bil sklonjen na drugo stran. Grozno je izgledal. Ko sem ga videla, sem vedela, da se je zgodilo nekaj strašnega. Potem sem čutila, kako sem šla spet nazaj v svoje telo, ki je bilo neprijetno in zelo težko. Čeprav od začetka nisem čutila bolečin, je bilo v mojem telesu vse narobe. Torej sem šla spet ven.

Vse sem videla čisto zavestno: kako so me položili v rešilca, kako so me pripeljali v bolnico, kako so me poizkušali oživiti, celo kako so moje telo odprli, da bi začelo tole srce spet utripati - vse sem videla zmedena, v šoku in tudi polna sočutja do teh ljudi, ki so se tako zelo trudili, nekateri od njih so celo jokali. Kljub temu me je obdajala ta luč, ta moč, ki mi je dajala v tem trenutku občutek, da je vse v redu.

Videla sem to telo, svoje telo - in vedela sem, da je bilo preveč ranjeno - videla sem, da se ne da ničesar več narediti. Opustila sem svoje telo - in umrlo je. Še naprej so se obupano trudili in če bi me le kdo mogel slišati, bi mu rekla, da sem se odločila za odhod, da bi lahko prenehali, in končno so. Ni njihova krivda, prosim, ni njihova krivda. Naredili so vse, kar jim je bilo mogoče.

Šoka nisem več čutila, imela pa sem naenkrat hrepenenje po svojima otrokoma. Takoj sem bila lahko pri njima. Očitno sta že bila v postelji, ko sem prispela k njima. Bilo je čisto podobno kot kadar sem bila sicer pri njima - nisem se ju mogla dotakniti, nisem ju mogla poljubiti, kot sem to sicer delala. Pač pa sem njima lahko delila vso svojo ljubezen.

V tem trenutku nisem samo vedela, ampak mi je bilo tako res jasno, da sem bila mrtva - in bil je šok, ker sem mislila na to, kako se bosta počutila, ko bosta izvedela. Govorila sem jima in način, kako je Harry v spanju premikal svojo glavo, mi je dajal upanje, da me je slišal. Tako neskončno sem jima bila blizu.

Nedelja po pogrebu, 7. septembra 1997

Charles. Ljubila sem ga z vsem srcem. Že rano sem videla njegovo skrito ranljivost, nekaj, kar je mogel rešiti skozi svojo vzgojo. Svoje prefinjene misli, svojo igravost, svoj humor. Morda je bilo to tisto nekaj, kar je podedoval od mum, kraljice matere - zlasti tista nežnost njegovega srca. Kar sem na njemu tako cenila, je bil - kako naj se izrazim - njegov filozofski genij. Velikokrat sva o tem govorila, kako stojijo stvari na svetu, zakaj so lakota in katastrofe, vojne in krivice. Občudovala sem ga zaradi njegovih globokih misli, in mislim, da je moje občudovanje zelo ljubil. Stvari je gledal iz širokega zornega kota - odnose med vzrokom in posledico je videl večplastno. Tako sem se od njega veliko naučila in rada sem z njim razpravljala.

Posebno, kadar je zlezel ven iz vloge "princa", kadar se je gibal izven windsorjevih, je bil posebno čudovit - in tudi zelo sproščen. Kadar pa smo se bližali uradnemu dogodku, je bil napet in nekako čuden. Izgubil je takorekoč povezavo s svojim srcem - in tako tudi povezavo z mano.

Splošno znano je, da me njegov oče Filip ni maral. Vendar je bilo še nekaj, kaj je imelo še večjo utež. Bila sem očividno garancija za nekaj v Charlesu, kar njemu on, Filip, ni mogel vzeti. Očividno sem bila čuvaj tega tako posebnega in iznajdljivega otroka v Charlesu, čuvaj otroških lastnosti, ki jih Filip ni mogel privoščiti, ne sebi ne svojemu sinu. Filip je poln skritega besa napram vsem stvarem, ki jih ne more sam imeti - in ena od teh je bila: resnična in sveža zakonska ljubezen med Charlesom in mano. Vedno me je zmrazilo, kadar sem prišla v njegovo bližino. Sovražil je življensko energijo v meni - bila sem njegov popoln sovražnik. Ni hotel, da bi njegov sin imel vse to - zakonsko ženo, ljubečo ženo, telo polno življenja in erosa. Ne, tega ni hotel v svojem kraljestvu neživljenjskosti.

V marsikaterem oziru je celo toleriral oziroma podpiral povezavo med Charlesom in Camillo. Sam nezanesljiv, je gledal na prelom zvestobe svojega sina z nekako simpatijo. Vedno sem imela občutek, da je bila Camilla mrtva, truplo. Bila je neke vrste bolniška sestra, ki se je pasla na Charlesovih ranah in depresijah - nekak perverzen odnos, ki ga je spremljal gotovi vonj po smrti. Ta vonj po smrti pa je bil splošni vonj Windsorjev. Perverzno in morbidno zadovoljstvo nad živim mrtvecem.

V marsikaterem smislu sem prišla na svet, da bi oznanila novo vrsto kraljevanja - prav posebno pa sem prišla, da pomagam Charlesu, da postane kralj src. Šele po nekaj letih sem spoznala, da on to nikoli ne bo postal. To je bila zame globoka bolečina. Celo smešil me je, kadar sem ga poskušala spomniti na njegovo srce. Bilo je veliko zelo bolečih prerekanj. V njem je en del, ki je sposoben dajati življensko veselje in ljubezen, in drugi del, kjer je on Windsor - popolnoma ujet v kontroli in "tukaj" samo za britansko ljudstvo. Za ljudstvo? Za ljudi?

Nikdar nisem čutila, da je bil tu res za ljudi. Kraljevska hiša je bila takaj sama zase. Tukaj je kot predstavnica stare imperialistične kolonialistične moči. Ta pa nima nič opraviti z modrostjo kralja. Samo kraljica mati, mum, je dajala videz, da to razume - najstarejša prestavnica. Nekako pa ni bila prava Windsor. Bila je polna ljubezni - prenehala pa je z kritičnimi opazkami - samo včasih mi je kaj rekla, se nasmehnila ali me pobožala in mi tako dala vedeti, da me je razumela.

Da, res je, prišla sem za Charlesa in svoje otroke, predvsem pa za Charlesa. Zato je bila zame tako velika bolečina, da sem odpovedala. Zato sem se ranila z nožem v prsa - ne ker sem trpela zaradi sebe ali na svojih depresijah - ampak zaradi Charlesa. Ti, Charles, ki sem te videla tam stati - z vso ljubeznijo in toplino, ki si je bil zmožen - in je nisi mogel dati.

Vem, da te je globoko prizadelo, ko so me prepeljali iz Pariza v London. Moja smrt se je dotaknila prostora tvoje duše, ki ga za življenja nisem mogla odpreti. In to je bila za časa mojega zemeljskega bivanja velika bolečina zame!

In William, moj dragi, ljubljeni William. Kaj naj rečem? Videla sem, kako si v vojnem vrvrenju med nama, med tvojim očetom in mano trpel. Vmes si bil v z bolečino obdani razklanosti dveh ločenih svetov, ki bi se pravzaprav morala spojiti.

Charles in jaz, oba sva združena v Williamu. Zato je tako važno, da dobi William učitelje in ima okrog sebe ljudi, ki ga razumejo - ki lahko podprejo oba dela v njem - moj in Charlesov. Potem lahko postane, kar sva bila midva, Charles in jaz.

V marsikakem smislu sem bila razdajajoča neformalna ljubezen, Charles pa je bila oblika - tudi kot bodoči kralj. Midva oba skupaj bi bila lahko postala nekaj prav posebnega. Sedaj pa bo William nekaj posebnega, če ga bodo pustili in ga podpirali. Ena ovira bi lahko bil njegov oče, kajti rad bi postal kralj. Rad bi postal kralj po svojih lastnih merilih, neodvisen od svoje matere, neodvisen od svojega očeta. Tragična figura - mučenec - in on zelo ljubi svojo vlogo mučenca. Če se bo tako končalo, ne bo imel nihče veliko veselja nad njim. Kvečjemu Camilla, kajti ta podpira njegovo vlogo mučenika in pri njej je lahko mučenik.

Pogosto sem izgledala kot mučenica - pa nisem bila - to ni moja narava. Moja narava je veselje, življenje, ljubezen. Rada skačem in plešem, in Charles me na eni točki najinega zakona ni mogel nič več prenašati, kajti nehote sem ga pripravila, da je moral izbirati. Če je hotel biti z mano, je moral izbrati in svojo mučeniško vlogo odložiti. Tega pa on ni hotel. Končno je hotel ostati, kar je bil in tako me je hotel potegniti v isto suho puščavo, v kateri se je zadrževal. Ni mogel več vzdržati, če sem se smejala in se hihtala. Včasih se je tudi smejal - ironično, sarkastično - nekako pa ni bil živ. Težko je to opisati.

Pa vendar so bili vedno znova trenutki globoke ljubezni med nama in ta skupni humor - kadar sva si dovolila, da sva bila kot otroka. To pa se je dogajalo vedno poredkeje - in zdelo se je, da se je celo bal tega naravnega in nedotaknjenega dela v sebi. Bilo je, kot da bi bil ta del prepoznan in mu spet odvzet. Tako je torej imel rajši, da je v njem in okrog njega izumrl. To je bilo zelo žalostno.

Iz mojega vidika je bil kriv predvsem njegov oče, ki je fantu pojasnil, da življenje ni vredno življenja, in da obstojajo pravzaprav samo žrtve in trpljenje - in - kot kompenzacija za to: vprašljiv špas, sarkazem in gotov poceni občutek moči.

Kraljica. Bili so časi, ko sem mislila, da jo razumem in da me razume. Bili so časi upanja, ko sem mislila, da sem se približala njenemu srcu. Takrat sem videla, kako zelo je sama trpela. Toda njena bolečina je bila drugačna. Bila je bolečina, izgubiti Britanijo in izročilo Britanije, izgubiti kontakt do slavne zgodovine. Bila je tako povezana z veličino Britanije in tako zaljubljena v njeno obetavnost in zavest njenega poslanstva, tako da je zelo trpela pod ležernim načinom svojih sinov. Niti Charles niti njegov brat nista imela potrebnega značaja in potrebnega profila. Očitno ni bilo nikogar, ki bi bil to zmogel.

Tako sem bila torej še dodatno ogrožanje. Ogrožala sem cel koncept, da naj bi kraljevska čast ostajala v roki Windsorjev. Njeno poslanstvo in vse njeno stremljenje je bilo, pod vsakim pogojem obdržati monarhijo pri življenju, da ima ljudstvo moč in vodstvo. Mislila je, da je njena dolžnost zgodovino obdržati pri življenju, da se narod zedini - da se da vsakomur oprijem, notranji občutek domovine. Skoro ljubosumno je hotela biti sama "kraljica src" - na način, kakor je to pač sama razumela. Prav dobro je videla, kako bi jaz lahko bila kraljica, skupaj s Charlesom kot "kraljem srca".

Kraljica je vedno uveljavila tisto, kar je menila, da mora storiti. Občudovala sem njeno doslednost in njeno moč - toda včasih sem močno njeno čutila zelo ljubosumnost. Svoje otroke je prepustila molohu kraljevske vzgoje in to je želela tudi mojim otrokom. V svetu, ki sem ga sedaj zapustila, je to čudna zadeva. Ljudje pogosto hočejo, da drugi doživljajo iste bolečine, skozi katere so šli sami. Pri tem pa celo mislijo, da je to krepostno. Tako je hotela kraljica, da bi morali moji otroci pretrpeti isto usodo, katero je naložila Charlesu. Ker očitno ni hotela doživeti šoka, ko bi videla, kako drugače se razvija William - drugače kot Charles. William, ki mu ne bi bilo potrebno skozi vso to bolečino in borbo.

Harry pa morda ni navzven tako občutljiv kot William. Šel bo svojo pot. Stvari si bo postavljal za cilj, ne da bi koga spraševal - in že sedaj se tako odloča. Nekega dne bo ljudem z vsemi stvarmi, ki se jih bo loteval jemal sapo. On bo mož pravičnosti, medtem ko bo William mož srca in miline. Harry bo nekega dne povedal stvari, ki gredo veliko dalje kot besede, ki so zapisane v tej knjigi - besede, ki jih je zapisal mož, ki je pripravljen poslušati.

Prišla sem, ker je svet zelo razburkan. Gre za stare vladavine, ki se borijo proti silam luči, novosti. Sile starega bodo naredile, kar je v njihovi moči, da bi preprečile moči novega. Bila sem odvetnica novega, v popku sveta, Angliji. Da, v mnogem oziru je Anglija popek sveta - solarni pleksus sveta - močna rumena luč, ki podpira in priganja sile prihodnjih sprememb.

Zame je obstajal izbor samo v tem, kako naj zaključim svoje poslanstvo. Tako sem imela izbiro, ali stavim vse na eno karto in sprožim šokanten val, ali pa naslednja leta kar tako čofotam v vodi. Odločila sem se, da sprožim šokanten val, ker je vse tako blizu prevrata - in nisem videla, kako bolje bi to lahko storila kot preko tega, kar sem storila.

Kot telesno bitje tega ne bi bila izbrala - toda moje duhovno bitje je hotelo tako. Svoje zemeljsko življenje sem zaključila skupaj z Dodijem in z Dodijem ga nadaljujem. Sploh si ne morete prestavljati, kako je to čudovito! Ves čas sva skupaj, polna ljubezni in se veliko zabavava skupaj - potem ko sva premostila prvi šok in ko sva dokončala svoje delo z vsemi tistimi, ki jih ljubiva, z najinimi sorodniki, starši, brati in sestrami. Sedaj sva tukaj - in sva lahko veliko bolj uspešna.

Res je, da se pravzaprav ne bi bila smela srečati tako zgodaj - potem pa, ko se je najino življenje obrnilo, kakor se je, sva se odločila, da uresničiva svoje sanje - najprej v človeški, sedaj pa v duhovni obliki. Sva pa skupaj. To je najina igra, to je bila, je in vedno bo ostala.

To gotovo ni bilo to, kar sva kot živeča na vsak način hotela - sedaj pa razumeva celoto.

Tako bi tudi Dodi rad tolažil svoje sorodnike in jih prosil, naj ne žalujejo več za njim. Prosi jih tudi, naj se ne predajajo predstavi kake zarote ali podobnega. Če naj bi res bila, potem bi bila samo za to tu, da sva lahko izpolnila svoje poslanstvo. Prosim, razumite. Krivde ni. Krivcev ni. Ni zavestne zarote.

Diana - tako rada bi še nekaj povedala (2)