Dragi Stojči,
v urah, ko imaš hišna vrata zaprta in te ne more doseči noben klic sveta vedi, da te čakamo obiskovalci pozitivk, da se spet oglasiš s svojimi prispevki in komentarji, ker te zelo pogrešamo.

Ob deževnem vremenu, ob divjem strastnem metežu ali neurju pridejo oblaki čisto k tvojemu oknu, obvisijo na zavesah in se ti priplazijo čisto do čevljev in nato se sprehajajo po tvoji sobi in ti pripovedujejo, da bo kmalu spet lepo vreme in da se vrni na pozitivke. Kadar je lepo vreme, se postojnski gozdovi bleščijo in okna zlata gorijo. Med njimi tudi tvoje žari, kot da je iz prozornega, rožnatega dragulja, ki se zrcali iz tvojih napisanih pripovedovanj. Krošnje dreves šumijo dan in noč in te nagovarjajo iz nekakšne hvaležnosti, tako kot bralci. V gozdu je bilo slišati ptico, ki je začivkala, da če se nekdo potuhne iz človeške ribice v meduzo, da izpihne lastno dušo. Vendar to je le ptičje čivkanje, ki nič ne pomeni. Glas šumečih gozdov upodablja skrivnost glasbe, ki osrečuje dušo in doživljanje tako kot skrivnost pisav. Človek doseže najmočnejši izraz svojega razpoloženja in svojega duševnega stanja kadar piše in sledi sanjam čiste lepote.

In še komentar k tvoji misli tedna: "Čudovit je izraz ljubezni v tihožitju vrtnic, ki daje duška človeku v dojemanju popolnosti vsega, kar odseva iz doživetij in občutij, ki so njegov resnični dih in njegov resnični obraz".

[ Odgovori na to | # ]