Ne vem. Predvsem ne zato, ta bi ugajal
drugim, pa pozabljal na sebe, moj svet...
Če bom ugajal drugim, ne bom več jaz.
Tudi ko me sorodne duše hvalijo,
sem skeptičen. Morda sem slab ?
V tem lahko vidijo svojo priložnost.
Ko me kritizirajo, spet mislim da je narobe.
Morda je moja navzočnost kamen spotike ?
In kaj naj pišem ? Kako, komu ?
Ne bom pisal nekaj, za kar ni osnove, doživetja.
Ne bom pisal na kile, litre, metre..

Rosa kristalno hladna..globoka, na travah
dozorelih se lesketa, na pozno poletnih,
na cvetlicah, zeliščih suhih,
napaja jih,
jim daje kanček upanja
kot meni ona, malena,
ljuba moja deklica, ljubezen neuslišana,
podaljšuje jim agonijo, iztekajoče se življenje;
se lepi name voda v kapljicah kot oblaki temni po hribih,
kot meglice po gmajnah in grapah,
bose mi noge in srce moči,
me vlaži, me z vetrom gora hladi;

Včeraj grem na sprehod
pa sem na sredi polja stala
in dolgo gor v nebo
k svetlim zvezdicam zijala.

Utrinka ni b'lo prav nikjer,
sem najbrž gledala v napačno smer ...

Na tibetanske mlinčke
molijo budisti,
a jaz vem, da je obstajal mlin,
ki je znal svojo molitev na pamet.

Gnala ga je voda
in rotila, naj dela in moli.
Mlinsko kolo se je naučilo
zlogovati ritem mletja
in občutiti okus po vodi,
zrnju koruze in polenti.

Noč čarobna, mrzla, temna,
Mi prevzema misli zadnje...
Izpodriva kodra črna,
Ko spomin mi pade v sanje...

Me blazinice ščemijo...
Prsti s čutno evforijo
Polnijo se z energijo,
Kot zblazneli ponorijo...

V noči prebudim se drzno,
Najdem te ob meni spečo,
Gledam mirno te, gorečo,
Čutim noč ob sebi, mrzlo...

Te pokrijem vse do nosa,
Nežno, da te ne zbudim.
Sklonim k tebi se, hitim,
Te poljubim iz zanosa...

Spet nežno pesem veter je zapel,
topolov v vetru slišim nežen glas,
ob Muri me je v vsem prevzel,
pesem vetra rahlo v jesenski čas...

Jesensko listje postlalo bo s preprogo,
v čudovitih barvah bo prevzela,
te povabila da sprejmeš vso lepoto,
začutil njen boš čar, ko te bo objela...

Bliža se čas trgatve.
Solzo na trtnem listu
je ogrnila sončna halja,
svetloba in vonj jeseni.

Očesa na grozdu
so popila vso roso.
Umite sanje na pecljih
gostijo ptiče
v modrih frakih
in kmalu bodo poplesavale
frnikole v brentah,
se v ustih topile
kot sladke karamele.

Vsak je glavni in odgovorni
urednik svoje vesti.
Gleda jo, opreza in jo sprašuje:
Kdo je sploh zamenljiv na tem svetu,
kdo lahko pove, kaj ga čaka,
ko pride drugi na njegovo mesto?
Kaj, če bo tudi njemu spodletelo,
kot je spodletelo tebi?

Mnogi prihajajo brez tvoje izkušnje
in s tvojo naravo nezavednega.
Kar tebi že dolgo leži na jeziku,
bodo oni uporabili proti tebi,
ko bodo iskali v sebi tebe.
Iščejo te v labirintih Babilona,
ti si njih iskal v utopijah kozmosa.

Žarki sonca, moč vaša, toplota,
vdre naj v temne globine
s solzami prepojene gomile,
sežejo naj do srca njenega, v prst zagrebenega;

moč mu dajte,
da oživi, pozdrave mu ponesite,
da z njo bi rad govoril, mu recite,
da jo pogrešam in da jočem, mu povejte;

Biti kriv za nekaj,
kar ti je od boga dano, kar ti pripada
po vseh zakonih narave…življenja,
je, milo rečeno, kanibalizem.. norija;
velikokrat v življenju
se takole znajdeš sam ali v dvoje na deskah..odru,
v sceni realni…življenjski,
v njej nikoli nimaš moči,
ne moreš vplivati
na scenarij življenjskih dogodkov,
le-te oblikujejo…pišejo sile narave,
repertoar zajema vedno tragikomične komade,
v njih nastopaš za veliko osebno ceno;

Leden veter mi biča
obraz in mi jemlje dih.
Popolnost severa mi
nakazuje smer bitja
lastnega srca, v sebi
sem totalno ohromljen.

Ne poznam več svojih
čustev, niti ne spoznam
zadnjega poljuba.

Umiram zavoljo
svojih želja...

Tu skozi do trpečega greš mesta,
tu skozi pot gre v večne bolečine,
tu skozi k pogubljenim pelje cesta.
Pravično umel je stvarnik iz višine,
ustvaril me je silno, brez napake,
v ljubezni prvi, iz vednosti edine.
Pred mano ustvarjene stvari le take
so kakor jaz, ki tu stojim za večno,
kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake.
(Dante Allighieri, 1309 – 1321,
prevedel Andrej Capuder)

Zatekla sem se v jamo
in vstopila na nek zarjavel
rudniški voziček, na katerega
so rudarji nakladali rudo
in jo vozili iz pekla,
da so s premogom talili železo.

Stojim pred napol zaprtimi

durmi tvojimi, rahlo odškrnjenimi,

pred vhodom tvoje duše…srca, kot uročen

potepuh…klatež nebogljen..tragikomičen

popotnik razburkanega časa, viharnega,

strmim predse v svet, ki se mi odmika…izginja;

Prišla sem prepozno.
Nihče mi ni povedal
tvojega imena.
Vedela sem,
da nekje moraš biti,
nakopičena in pomešana
s svetlobo.
Vedela sem,
da se pozibavaš
pred pogledom,
ki ga iščeš.

Nisem vedela,
da bi mi rada odštevala
svoj čas
in mi odlomila košček
sončevega žarka.

Velikokrat, ko se po gorski poti,

zarasli..ozki,

prebijam skozi

grmovje, trn trdovraten proti

hiši, rojstni, domači,

zapuščeni, se mi mama, njena senca

prikaže, vidim…slišim jo, mi prihaja naproti;

Spet sem v mislih s teboj...
Saj ne zato, da bi ti poklonjal rož,
da bi te objemal v daljavo,
niti ne da bi ti ponujal mesečino,
da bi pometel pajčevino na dnu morja...
te razveseljeval z željami, nedosegljivim,
le zato, ker se želim s teboj pogovarjati,
občutiti toplino besed, misli, ki naju vežejo.
Nič drugega, le to.In to mi pomeni veliko.
Sem morda skromen v pričakovanjih ?

V meni, v duši moji
se z vsakim dnem bližje jeseni
javlja notranji nemir, polašča se me nostalgija,
postajam vse bolj otožen, objema me apatija;
za kom domotožje
tega ne vem, vem pa zakaj in to močno boli;
iščem svoj mir v domačem kraju,
ob gorskem potoku,
njegovimi slapovi…brzicami,
šum njegov blaži mi temne misli;
iz njega črpam energijo
življenja, mi daje moč življenjsko,
tok njegov me napolnjuje,
je kot žila dovodnica, je poln moči;

Bolj, ko se trudim,
manj uspevam,
da bi doumel,
da bi najprej sebe,
nato šele ostali svet razumel,
katerega del sem,
v katerem sem se rodil,
saj najverjetneje
me bodo s tega sveta tudi odnesli, ali pa bom kar sam odšel;
zavedam se, da je danes vse dokaj relativno,
lahko se ti zgodi, da enostavno
izgineš, 'puf' in te več ni,
danes si,
jutri te ni;

Skozi majhno okno, kletno lino,
zaprašeno, kot da je steklo,
ki je polno pajkovih mrež, mlečno obarvano, te gledam,
ko prečkaš ulico, s pogledom te spremljam;
oči si brišem, očala,
ne vidim jasno,
ne jočem, solza
mi ne polzi z obraza, kličem te, me preglasi ulica..avto;
sama si na drugi strani ulice,
ne vidim dobro, a je še kdo,
ne vem, morda naključni kdo,
mimoidoči, na drugi strani ceste;

V ljubezni se porodijo,
najlepše misli,
šepet vesolja,
zvezda na nebu,
riba v morju.

Ponovila se bo,
da ti bo spet lepo.
Polzel boš po magmi,
po spletu naključij v dalijo.
Po viaduktu boš prodiral,
skrit v snovi z orlovimi krili.
Violončelo, prispodoba glasbe,
pomešane z njenimi vzdihi.

Odpiral jo boš, list za listom,
jo prebiral kot neprebrano knjigo.
Prekrito s sončnim zlatom
svoje kože, jo boš zavijal v svilo
in jo obložil z žarečimi dragimi kamni.
Porubinil in pordečil
boš njeno sladko meso.

Sonce, pojdi spat,
da slišim zvečer,
kako zna morje peti,
ko se z valovi
naseli v žejni skali,
odprtih ustnic.

V glasbi morja
ne slišim tujih pesmi,
le šumenje svoje krvi.
Slišim bučanje,
kako se val za valom
premetavata
in mi prigovarjata,
da kopičita sol v skali,
kot bi hotelo morje
vanjo naseliti modrost.