V meni, v duši moji
se z vsakim dnem bližje jeseni
javlja notranji nemir, polašča se me nostalgija,
postajam vse bolj otožen, objema me apatija;
za kom domotožje
tega ne vem, vem pa zakaj in to močno boli;
iščem svoj mir v domačem kraju,
ob gorskem potoku,
njegovimi slapovi…brzicami,
šum njegov blaži mi temne misli;
iz njega črpam energijo
življenja, mi daje moč življenjsko,
tok njegov me napolnjuje,
je kot žila dovodnica, je poln moči;
vanj, v globine njegove polagam
upe svoje, svoje skrbi, mu zaupam,
saj ga poznam, pomladno igrivega,
hudomušnega,
v času poletja upadlega… polenjenega,
v zimi beli, v led zaspano okovanega;
vem, s kom bi šel,
če po zraku lahko bi se gibal..letel,
s pticami selivkami,
z njimi v druge kraje, v južne bi
na jesen zgodnjo…pozno, se odselil;
sence narave se daljšajo,
dnevi iz dneva v dan so krajši,
vse to me še bolj navdaja z globoko tesnobo,
mi srce z žalostjo, v nočeh pozno poletnih, polni.
|