Skozi majhno okno, kletno lino,
zaprašeno, kot da je steklo,
ki je polno pajkovih mrež, mlečno obarvano, te gledam,
ko prečkaš ulico, s pogledom te spremljam;
oči si brišem, očala,
ne vidim jasno,
ne jočem, solza
mi ne polzi z obraza, kličem te, me preglasi ulica..avto;
sama si na drugi strani ulice,
ne vidim dobro, a je še kdo,
ne vem, morda naključni kdo,
mimoidoči, na drugi strani ceste;

mrak pada, je morda
megla,
sem samo jaz utrujen, obrisi tvoji na drugi strani ulice;
že spet obrišem stekla
prašna…očala rosna,
na oknu, povsod prah, odmaknem pajčevino
s tvoje slike,
ki je nastala takrat tam, na tistem delu
ulice, ko sem te
skozi to okno gledal, te spremljal, na drugi strani ceste.