Bolj, ko se trudim,
manj uspevam,
da bi doumel,
da bi najprej sebe,
nato šele ostali svet razumel,
katerega del sem,
v katerem sem se rodil,
saj najverjetneje
me bodo s tega sveta tudi odnesli, ali pa bom kar sam odšel;
zavedam se, da je danes vse dokaj relativno,
lahko se ti zgodi, da enostavno
izgineš, 'puf' in te več ni,
danes si,
jutri te ni;
kratkomalo
zapustiš ta svet,
se preseliš v 'zgornje nadstropje, večna lovišča', v črno zemljo, v ilovico domačo,
naprej uživaš posmrtno življenje, ni kaj, patetično, ha, za umret;
bolj, ko sem se trudil,
vse manj sem razumel,
laično gledano,
preveč je enostavno,
pravzaprav, administrativno pokozlano,
saj v njih nastopa toliko enih: »Kdo koga..s kom, kdaj, kako,
kdo, s čim in kje je tisti, ki je takrat bil?«
Od vsega izmučen
sem sklenil, da ne bom več spremljal
vremenske napovedi in ne časopisa bral,
saj tako in tako ne morem vplivati nanj,
za WC imam svež toaletni papir, vedno,
kar je pa najbolj pomembno, ne bom ga več s…,
ali pa, vsaj ne toliko.
Bolj, ko se trudim,
