Spet nežno pesem veter je zapel,
topolov v vetru slišim nežen glas,
ob Muri me je v vsem prevzel,
pesem vetra rahlo v jesenski čas...
Jesensko listje postlalo bo s preprogo,
v čudovitih barvah bo prevzela,
te povabila da sprejmeš vso lepoto,
začutil njen boš čar, ko te bo objela...
V vetru slišalo bo se listja šelestenje,
pesem, ki jesenski čas jo podari.
Kot da narava spominja na življenje,
sadov poletja, sončnih žarkov, v večerni zarji...
Izginil mak je, pšenično klasje je požeto,
v daljavi veter hladen se budi v zimski čas,
poslavlja se toplina sončnih žarkov, leto,
ostal bo le spomin poletja, pšenični klas...
Zdaj pa le prisluhni valovanju vetra in topolov,
ki kakor kakor harfe v pemi se oglaša.
In ko prisluhneš ob obrežju Mure,
ko čudovito pesem v vetru ti prinaša...
Spet nežno pesem veter je zapel,
