Stojim pred napol zaprtimi

durmi tvojimi, rahlo odškrnjenimi,

pred vhodom tvoje duše…srca, kot uročen

potepuh…klatež nebogljen..tragikomičen

popotnik razburkanega časa, viharnega,

strmim predse v svet, ki se mi odmika…izginja;

pri zaprtih vratih duše

midva oba stojiva,

v njene globine

zreva, v njej iščeva smisel čustev, strasti minljive,

v morju poželenj…strasti izginjava…utapljava,

na pragu stene..prepada, drug drugega čutiva;

ni nama od boga dano,

da skupaj bi v večerih sonce spravljala spat,

v nočeh pomladnih preštevala igrive zvezde, kot takrat,

ko sva skupaj v dvoje na soncu ležala ob luni,

ni nama usojeno, da bi se v jutrih zasanjanih

božala z očmi, zaspala spokojno v nežnih poljubih;

noč je in hlad, megla zlovešča

okoli mene… srca,

ti se vse bolj kot vrata

težka in okovana zapiraš v prostor, vase,

klečim pred njimi, pred teboj, vendar ne čutim te,

ne dovoliš mi, da bi poslušal tvojega srca bitje,

toda vedi, ne moreš mi vzeti sanje,

te ostanejo in spomin nate, tudi ta ostane.